Vratislav: Vsezapis (ob novem letu 7519. po slovanskem štetju)
Tole pišem na najdaljšo noč v letu, na dan Božiča Svarožiča, dva dni po našem kresu na Pšenku nad Idrijo. Mislim, da je bil lep obredni večer, vsem prisotnim, ki smo se prvič zbrali v tako velikem številu, pa tudi v zadovoljstvo. Premišljeval sem o smislu obredja in zakaj to sploh počnemo. Kolikim izmed prisotnih se je potek zdel morda celo anahronističen. Zakaj molitev, zakaj besede, zakaj pesem, zakaj ogenj, zakaj kadilo, zakaj blagoslavljanje? V čem je bistvo tega početja, ki pa je resnici na ljubo skupno vsem religioznim praksam tega sveta?
Če bi torej postavil vprašanje: „Zakaj delamo obred?“, bi bil verjetno večinski odgovor: „Ker tako zahteva tradicija in spomin na naše prednike“. A zakaj so to počeli naši predniki, zakaj prav na tak način in ne na kakšen drugačen? Zakaj so si obred sploh izmislili? Ko sem tako kopal in raziskoval po zgodovini, sem se dokopal do spoznanja, da so naši predniki na podlagi ponavljajočih primerov in izkušenj prišli do nekaterih splošnih spoznanj in resnic o ustroju in delovanju sveta, ki nas obdaja. Velike resnice, ki so jim bile poznane dolga stoletja, smo do današnjega časa skoraj pozabili oziroma izrinili iz zavesti. Vendar bi bilo morda prav, da se k njim vrnemo in pričnemo tam, kjer so bili predniki prisiljeni nehati in spremeniti svoj pogled na svet. To pa se ni zgodilo samo s krščanstvom, da ne bo pomote. Religiozni pogled se vseskozi spreminja in krščanstvo na podlagi mitraizma je predstavljalo le zaključek neke faze. Prav tako se tudi zdaj nahajamo v fazi prehoda in prepričan sem, da smo staroverci oziroma prvoverci prvi znanilci nove dobe.
A dovolite mi, da se vrnem nazaj k obredu. Pričel bom povsem drugje in morda se bo marsikdo spraševal, kako je to povezano z obredom, a na koncu me bo verjetno vendarle razumel. Vzgajan sem bil v obdobju samoupravnega socializma v šoli, kjer je vse temeljilo na materialističnem marksizmu. Štiri leta sem obiskoval tudi verouk. Ko se ozrem nazaj, lahko mirno trdim, da med obema filozofijama ni razlike. Na mojo mlado dušo so pravljice o Jezusu Kristusu vplivale toliko kot tiste o Janku in Metki ali Sneguljčici. Tako v prvih kot v drugih se je dogajalo nekaj čudežnega, kot je to v pravljicah v navadi, sicer bi ne bile pravljice. Ampak pravljica človeku ne spremeni pogleda na svet, njen doseg je prekratek, da bi korenito posegla v bistvo človekovega premišljevanja. Pravljica človeka deloma le vzgaja! Pogled so mi spremenili povsem drugi dogodki, ki pa mi jih niso znali pojasniti ne v šoli ne v cerkvi. Še več, dosledno so se izogibali tem temam, tako eni kot drugi. Zato sem sam iz dogodka v dogodek stopal na pot raziskovanja in tonil vse globlje, v prostranstvo prepovedanih in smešenih tem našega časa.
Že ko sem imel kakšnih pet let, me je mama našla v postelji nezavestnega. Zbudil sem se šele več ur po prihodu v bolnišnico. Dogodka se sam ne spominjam, ga je pa mama v življenju omenjala tolikokrat, da ga še danes pomnim. Bil je šok zanjo, posledično pa morda tudi zame. Še danes nihče ne ve, zakaj me več ur ni mogel nihče zbuditi, ko pa so me končno le prebudili, je bilo z mano vse v redu, kot da se ne bi nič zgodilo!
Drugi dogodek, ki sem ga doživel, ko sem bil star kakih devet ali deset let, pa še vedno tli v mojem spominu, prizori so še vedno jasni. Velika želja imeti pony expres, torej moped, se mi ni in ni izpolnila. Iskal pa sem priložnosti, da bi se vozil z njim. Tako sem naprosil tudi vaškega lastnika takšnega vozila, ki mi ga je posodil. Moped pa je bil tehnično zelo pomanjkljiv. Izkazalo se je, da se mu je zelo pogosto zataknil »gas«. To se je zgodilo tudi meni. S skoraj polno hitrostjo sem zapeljal v vaško kaščo. Vsega se spomnim še danes, vseh prizorov in podrobnosti. Tistih nekaj »dolgih« sekund sem prebival v nekem drugačnem paralelnem svetu, v katerem se stvari odvijajo drugače in občutki so tam drugačni. Strah ni bil še nikoli tako lep in vabljiv. Dogodek sem pozabil, občutka do današnjega dne nikoli, še bi se vrnil tja!
Omenim lahko še, kako sem v mladosti dokaj natančno prerokoval iz kart, tako dobro, da sem postal priljubljen. V snu sem prevozil ves Dunaj, začutil okvaro avtomobila sredi Grčije, še vedno iščem in najdem izgubljene predmete, v sanjah sem se pogovarjal s svojim konjem, nekoga sem udaril, ne da bi se ga dotaknil, in tako naprej. Vse to so bili enkratni dogodki, ki se niso nikoli več ponovili, mi pa služijo v opomin, da je svet drugačen, kot se na zdi prvi pogled, in ne tak kot ga v današnjih časih poskušajo predstaviti.
Čeprav se včasih to tako zdi, se nič ne zgodi po naključju. Leta 1991 mi je v roke prišla skripta Bretislava Kafke z naslovom »Nové základy experimentální psychologie«. Ponatis iz leta 1925 je bil izdan takoj po padcu komunizma na Češkem, tako da delo danes predstavlja že skoraj sto let staro znanje. Kafka mi je odprl povsem nov svet, na čigar duri sem že dlje trkal. Pri svojih devetindvajsetih letih sem pričel verjeti, si razlagati in eksperimentirati s tako imenovanim paralelnim svetom. Kaj je ta paralelni svet in kako deluje, si lahko ogledate naprimer tu: Klik
Ta svet je, obstaja, a se ga vztrajno želimo znebiti in se mu izogniti. Pogosto nas celo straši in plaši. K takšnemu odnosu nas spodbujajo vsi mogočneži, ki želijo manipulirati z našim umom. V največji meri jih ubogamo, saj je tema, ob kateri se njihovo znanje konča, vse dandanes predmet posmeha, ki mu nasedamo. A ko je Newton zapisal, da je F = ma, ni verjel in še ne razumel, da je svet drugačen, da je zapisal le približno resnico. Počakati je bilo potrebno na Einsteina, da je naredil prvo izboljšavo s svojim zapisom E = mc2. Kot vemo danes, je tudi to le približek resnice. Se danes v Cernu v Švici morda resnično ukvarjajo s tistim svetom, s katerim bi se morali in ki so ga poznali že naši predniki.? Prepisal vam bom citat iz knjige z naslovom Polje avtorice Lynne McTaggart.
Globoko v amazonskem deževnem gozdu se indijanci plemen Achuar in Huaorani zberejo na dnevnem obredu. Vsako jutro se člani plemena prebudijo še pred zoro in ob jutranjem somraku, preden svet eksplodira v svetlobi, pridejo skupaj, da drug drugemu povedo svoje sanje. Toda to ni zgolj zanimiva zabava ali priložnost za pripovedovanje zgodb. Indijanci verjamejo, da sanje ne pripadajo samemu sanjalcu, temveč so kolektivna last skupine; posameznik je le nosilec, ki si ga sanje izposodijo, da spregovori celemu plemenu. Člani plemena uporabljajo sanje kot načrt za njihovo budno življenje. Napovedo jim, kaj vse jih ta dan čaka. V sanjah se povežejo s predniki in ostalim vesoljem. Prava resničnost so sanje, utvara je njihovo budno življenje.
Takole pa je o podobni temi na internetnih straneh premišljeval nek bloger:
Kaj če avra navsezadnje ni nič paranormalnega ali spiritualnega, ampak je navaden fizikalen pojem. Energetsko polje, ki ga naše telo definitivno oddaja. Pozabili ste dragi moji da večinoma človek ne živi v fizičnem svetu ampak nekje vmes. Tri četrtine tega kar se naučiš je delovanje med različnimi idejami človeka, od vere do ekonomskega sistema. Nič od tega ne obstaja, sestavlja pa večino tvoje interakcije v svetu. Kako lahko kdorkoli trdi, da potemtakem naša psiha nima fizičnega vpliva na realni svet.
Prepričan sem, da je večina rečenega o paranormalnem take ali druge vrste pomota ali odkrit nateg. A že samo majhen košček, ki bi bil resničen bi spremenil naše dojemanje delovanja človeka v njegovem okolju. Edina resnična težava je v tem da se rezultatov ne da ponavljat, ergo ni eksaktna znanost. Ampak vse od avre do skupinskih miselnih projekcij je do neke mere dokazljivo. Pazljivo izbiraj čemu ne verjameš. Ne meči vsega v isti koš.
Nova odkritja dokazujejo, kar so vedno govorile religije: da smo ljudje, živali, rastline, skratka vsesvet oziroma vsemir več kot le skupek mesa, kosti, lesa, kamnov in ostalega. Smo stalna medsebojno delujoča in vzajemno odvisna energija. Atom in njegovi deli niso najmanjši delci v naravi. Danes je kvantna fizika tista, ki sledi temu razmišljanju. Prišli smo že tako daleč, da lahko rečemo, da je naše telo le skoncentrirana oblika energije, ki se samo navidezno kaže kot materija. Resnica pa je povsem drugačna. Nič na tem svetu ni materija, vse je nenehno spreminjajoč se energetski organizem. In ta organizem nima niti lokacije niti časa, je svet, ki ga najlepše in najlažje opišemo s pojmom ENERGETSKE SANJE. In na koncu se mu pridružimo, preidemo vanj. Vsakemu od nas pa je dano, da se z njim lahko seznani, če to želi, že za časa življenja. Nekaterim med nami se ponudi celo širši koridor prehajanja, ponavadi v obliki hude življenjske izkušnja na meji smrti. Ekstarsensi, ki ste jih pogledali v zgoraj navedenih filmih, so z veliko truda navezali poseben stik s tem svetom, ki ga je Kafka pred stotimi leti imenoval »protonace«, danes pa je to za nekatere infosfera, polje ničte točke in za druge vsezapis, obstajajo pa tudi druga poimenovanja. Vsi se strinjamo, da ta svet res obstaja. Tehnike stika s tem svetom pa so različne.
Naš obred in kres sta samo ena od možnosti, ki so jih uporabljali že naši predniki. Ni presežena, je še vedno aktualna. Tudi Kafka je napisal vse tisto, kar je napisala Targgatova, med njima pa je sto let razlike. In zdi se, da je bilo vse današnje znanje s tega področja odkrito že na samem začetku obstoja človeka, saj je tudi obred, zdi se, prav tako star. Kot da nam bogovi že tisočletja govorijo: „Tu so vaše meje, ki jih ne boste nikoli presegli!“
Pa še slika z lanskoletnega Božiča Svarožiča in iskanja stika s »Poljem ničte točke«, ali morda na kratko kar z VSEZAPISOM, kjer se nahaja vse, kar je bilo, je in še bo!
