Votanov hram na Blejskem otoku*
Po prihodu nacionalsocialistične stranke na oblast v Nemčiji leta 1933 so nacisti začeli s korenitimi spremembami družbe. Z velikim propagandnim strojem, šolskim sistemom in vsemi drugimi družbenimi sredstvi so poveličevali raso, zgodovino in folkloro. Pogosto so uporabljali stare nordijske rune, germansko mitologijo, Grimmove pravljice pa so bile dvignjene skorajda na raven biblije. Za vse našteto se je še posebej zavzemal strankin ideolog Alfred Rosenberg, ki mu ni bila tuja niti mistika. Rosenbergov cilj je bil med drugim tudi obnovitev nemškega (nordijskega) poganstva.
Medvojni skrivni načrti nacistov o ureditvi neopoganskega kultnega središča na Bledu so malo znani. Enega od virov, ki pričajo o teh načrtih, predstavljajo pričevanja obveščevalca Jožeta Jana, ki je ob koncu vojne zaplenil gradivo posebne službe glavnega urada NSDAP s sedežem v eni od blejskih vil. Službo, ki se je od konca leta 1943 ukvarjala s projektom gradnje Votanovega templja na Blejskem otoku in internata za izbrance SS na mestu nekdanjega dvorca Suvobor, je vodil dr. Matthes Zeigler, nekdanji protestantski duhovnik in tesni sodelavec Alfreda Rosenberga in Martina Bormanna. Po Gasparijevem mnenju blejske namere spominjajo na delno uresničene načrte Heinricha Himmlerja o ustanovitvi akademije in religioznega središča na gradu Wewelsburg v Westfaliji in SS kolonij v Nemčiji in vzhodni Evropi, ki so nastajali ob psevdoznanstveni podpori zloglasne organizacije Ahnenerbe in njenih inštitutov. Radikalen načrt za rušenje Marijine cerkve na otoku in za gradnjo poganskega svetišča odraža dvojen odnos nacistov do Cerkve in potrjuje, da je bilo oživljanje germanskih kultov in njihovo prilagajanje ideološko-propagandnim potrebam stvar osebnih nagibov vodilnih nacistov; poleg omenjenih še predvsem Richarda Waltherja Darreja in Rudolfa Hessa. Sam Hitler naj bi se bolj kot ne norčeval iz »poganistov« in jih smatral za žalitev pravega germanstva, sam je bil namreč bolj navdušen nad grško in rimsko antiko.
Konstantin Vasiliev: Wotan, 1969.
(Slika vzeta iz: http://01varvara.wordpress.com/2008/11/23/konstantin-vasiliev-wotan-1969/)Bled je bil med drugo svetovno vojno središče nemške okupacijske oblasti na Gorenjskem, oziroma po njihovem »Južne Koroške«, južne meje nemške države. Na Bled so prihajali na dopust tudi mnogi visoki nacistični funkcionarji. Razlog je bil poleg izjemno lepe lege tudi poseben blejski urad vodstva NSDAP za religiozne in svetovnonazorske zadeve, ki naj bi se po dovolj verodostojnih pričevanjih ukvarjal tudi s pripravo projektov za postavitev nacističnega kultnega središča. Za današnje čase skoraj neverjeten načrt nadomestitve cerkve na Blejskem otoku z Votanovim templjem v ničemer ne odstopa od delno institucionaliziranega oživljanja poganskih obredov Germanov, protiklerikalizma in protikatolištva ter odkritega spogledovanja nekaterih vodilnih nacistov z okultnim.
Po koncu vojne so Nemci nameravali izselitvi lokalno prebivalstvo in naseliti 20.000 pripadnikov nemških manjšin z vzhoda. Znano je tudi, da so blejsko prebivalstvo rasno pregledali in ugotovili povečano prisotnost favoriziranega nordijskega tipa. Vse to naj bi »znanstveno« utemeljil Inštitut za preučevanje koroške dežele in sicer predvsem na podlagi arheoloških, historično-geografskih, lingvističnih in folklornih raziskav. Glede na to je skoraj neverjetno, da nacisti ne bi vedeli tudi za ljudsko pripovedništvo, po katerem je pred Marijino cerkvijo na otoku nekoč stalo slovansko staroversko kultno središče boginje Žive, boginje življenja in ljubezni oziroma boga gostoljubnosti Radigesta. Slovansko kultno središče potrjujejo tudi arheološke in folklorne raziskave, po katerih Blejski otok skupaj s dvema sosednjima hriboma, Dobro goro in Gradiško, tvori »sveti trikotnik«, s pomočjo katerega so stari Slovani iz kaosa urejali kozmos in v ravnovesju z glavnimi božanstvi Perunom, Velesom in Mokošjo (Živo) skupnosti zagotavljali blagostanje (glej tudi Zapisi > Trojnost).
Med zagovorniki različnih oblik poganske religije je bilo precej protestantov ali nekdanjih protestantskih duhovnikov in teologov, ki so izhod iz krize v delu protestantske cerkve ob koncu 19. stoletja iskali v ničejanski filozofiji vsestranske odrešitve in iz nje izhajajoče protikrščanske germanske vere. Med nekdanjimi protestantskimi teologi v Rosenbergovem uradu najdemo tudi Matthesa Zieglerja, enega glavnih akterjev blejske zgodbe. Čeprav je uradno stranka podpirala »pozitivno krščanstvo«, vodilni nacisti niso skrivali namenov, da bi po končani zmagi razglasili kult rase, krvi in boja. Vendar pa Rosenbergovo sklicevanje na nordijske bogove nima tipično poganskega obeležja, kar izhaja tudi iz njegovega zapisa v knjigi »Mit dvajsetega stoletja: Votan je bil in je mrtev«. Čeprav se zdi, da je Rosenbergova ideologija utemeljevala zavračanje krščanstva, jo je videl zgolj kot njegovo radikalno revizijo.
Poganske ideje naci-fašističnih režimov je že v predvojnem obdobju predstavljal tudi naš tisk. Franc Terseglav je v članku Novo poganstvo iz leta 1935 je s filozofskega stališča obravnaval poglede italijanskega avtorja Juliusa Evole in nemškega Fridricha Nietzscheja, ki sta ju za opravičevanje svojih ideologij izrabljali tudi totalitarni režimi. Poleg teh dveh najbolj znanih filozofov pa Terseglav omenja še francoske, španske, poljske in druge filozofe. Med drugim avtor članka omenja, da je v tej »obnovljeni nacionalistični religiji solnce brez dvoma le simbol moškega junaštva, viteštva, zvestobe, moči, velikodušnosti na eni in brezobzirne odločnosti na drugi strani, discipline, požrtvovalnosti in gospostva, slonečega na duševnem odličju, ...« Terseglav ima nemško novopoganstvo za ideologijo, s katero vladajoča elita opravičuje svojo oblast, saj imajo vodjo kot »del vesoljstva, nekak odsvit božestva, posvečen po svoji bitni kakovosti, službi in narodnem izročilu; ne vodi samo posvetnih zadev, ampak tudi duhovne, zakaj politika in religija, gmotne koristi in duhovne vrednote se ne dajo ločiti, država mora biti obenem cerkev, država ima tako rekoč tudi nadnaraven smisel, pomeni zmago solnca nad teminami zmede«.
Drugi vir, ki priča o teh skrivnih blejskih nacističnih namerah so pričevanja Jožeta Jana – Iztoka, obveščevalca VOS za Gorenjsko, ki jih dopolnjuje poročilo iz arhiva OZNE, in navedbe medvojnih prebivalcev Bleda. Jan je svoja medvojna udejstvovanja opisal dvakrat. Prvič v Nedeljskem dnevniku med julijem in septembrom leta 1968 v članku z naslovom »Koordinate na nedrčku«, drugič pa v reviji Obramba leta 1991 v treh nadaljevanjih z naslovom »Moje obveščevalne akcije 1943-1945«. Poleg blejskih podatkov je v Janovem pripovedovanju največ pozornosti pritegnilo pridobivanje informacij o nemški raketni bazi in jedrskem raziskovalnem centru na polotoku Rügen. Slednje je vključil v svoj roman Ukana tudi pisatelj Tone Svetina**, ki je pogosto pisal prav o obveščevalnih akcijah. Vprašanje pa je, zakaj ni nikjer omenil – če jih je poznal, verjetno jih je – skrivnih nacističnih namer o Blejskem otoku.
Po Janovih beseda so mu zaupniki večkrat pripovedovali o dveh posebnih službah oziroma nalogah, zaradi katerih naj bi na Bled med vojno večkrat prišel tudi Himmler. Vodstvo nacistične stranke je imelo tam poseben urad, ki je snoval novo Hitlerjevo religijo. Na sedežu urada naj bi bila »obsežna knjižnica filozofskih in verskih knjig z vsega sveta, tudi zelo starih, ki so bile pisane na pergamentu in papirnatih zvitkih«. Velik sklepni dokument z zlato obrobo in usnjeno vezavo z letnico 1943 ali 1944 je po Janu vseboval »nekakšno nacistično sveto pismo«. Poglavje o svetišču na Blejskem otoku je bilo opremljeno s skicami templja in zlatega kipa Votana, vrhovnega boga zahodnogermanskih ljudstev, ki v skandinavskem panteonu ustreza Odinu. Votana, ki je bil upodobljen v dokumentu, je Jan po spominu opisal kot pošast. Na oltarju naj bi po posebnem protokolu potekale krvne prisege vodilnih ljudi novega rajha. V okviru priprav za gradnjo svetišča naj bi začeli graditi tudi internat za izbrance, ki bi bili po šolanju posvečeni na Blejskem otoku. Janovo pričevanje o arhitekturni ureditvi kompleksa dopolnjuje še podatek o načrtu, po katerem naj bi k templju na otoku vodil most***. Dokumentacija urada, ki naj bi je bilo za cel tovornjak, se je po vojni v nepojasnjenih okoliščinah izgubila.
Opombe:
* Članek smo uvrstili na spletno stran zato, ker je v daljni, čeprav negativni povezavi s staroverstvom, kajti ravno Blejski otok s svojo posebno lego je bil predviden za kraj postavitve Votanovega hrama namesto Marijine cerkve. Kot prvi kultni objekt, že pred krščanskim svetiščem, je bil na Blejskem otoku postavljen staroverski hram ženskemu božanstvu Mokoši oziroma Živi, v ustnem izročilu pa se omenja tudi Radigest. Po svoje nam tudi ta primer kaže kontinuiteto čaščenja različnih verstev na istem prostoru, kjer je tipično najprej stal staroverski templej, nato mitrej in nazadnje krščanska cerkev.
** Mimogrede lahko omenimo, da se je pisatelj Tone Svetina, ki je bil Blejčan, v četrtem delu Ukane (roman o romanu; Borec, 1985) označil za pogana, ki verjame v skrivnostne sile narave.
*** Po eni od ljudskih pripovedi naj bi tudi k staroverskemu templju na Blejskem otoku vodil lesen most.
Literatura:
Gaspari, A.: Votanov hram namesto otoške cerkve Marijinega Vnebovzetja stoletja : k pričevanju o nacističnih namerah o neopoganskem kultnem središču na Bledu = Temple to Voltan as a replacement for the Church of the Assumption on the BledIsland : testimonies on Nazi intensions to build a Neopagan Cult Center in Bled. – Vojaška zgodovina, let. 9, št. 1(14), 2008
Kemenetsky, C.: Folktale and ideology in the Third Reich. – JAF 90, N. 356, april-june 1977
Kemenetsky, C.: Folklore as a Political Tool in Nazi Germany. – JAF 85, N. 337, july-sept. 1972
Terseglav, F.: Novo poganstvo: razmišljanje o postanku, nazoru in psihologiji fašizma. - Dom in svet, letnik 48, št. ½, 1935
Pleterski, A: Strukture tridelne ideologije v prostoru pri Slovanih. - Zgodovinski časopis 50, št. 2, 1996
Svetina, T.: Ukana I-III. – Borec, 1965-1969
Svetina, T.: Ukana IV : roman o romanu. – Mladinska knjiga, 1978
Svetina, T.: Ukana V : [enigma Alfa]. – Feniks, 1987