Vladimir Veligor: Vtisi z literarnega večera in pomen boga Velesa
22. prosinec 2012 je datum, ki je intriganten že zaradi svojega številčnega zapisa, seveda v prevladujočem "poslov(al)nem" številčenju, a gotovo bo pomnjen kot prelomen v kulturni zgodovini slovenskega naroda. Na ta dan smo se v za zimski čas že rahlo somračnem času okoli 18. ure zvečer zbrali na prepoznavnejšem rodnoverskem zbirališču v Sloveniji – v staroverski sobi na gradu Struga pri Otočcu. Namen zbranja je bilo branje poezije, literarni večer, posvečen slovanskemu zavetniku pesnikov (in vseh umetnikov), božanstvu Velesu, enemu najpomembnejših in najbolj znanih slovanskih bogov. Čisti faktografski raport dogodka razumljivo ne more biti pomemben, okoli 40 udeležencev, soliden program in še solidnejša izvedba ter izmenjava idej po formalnem delu,…, vse to so bolj ali manj podatki, ki se dajo razbrati tako iz programskih zasnov in oglaševanja pred in iz fotografskih in sorodnih vizualnih zapisov po dogodku. Namen pričujočega besedila je obravnavati simboliko, "višji pomen" in pa predvsem naravo tega dogodka v konstalaciji slovenske kulturne zgodovine, t.j. evolucije slovenskega naroda – seveda pozitivne, sedaj osmišljene na ozadje narodnega prebujanja preko delovanja in razvoja rodne vere Slovencev.
Foto: Gregor Gresak
A vendar nekateri "fakti" le morajo služiti namenu tega razmišljanja. Najprej, sam datum, ki je bil postavljen na nedeljo po 20. prosincu, prazniku boga Velesa. Ker Veles kot (med drugim – saj je, razumljivo, tako pomembno božanstvo posledično zelo kompleksno, tako po atributih kot po funkcijah) bog podzemlja predstavlja dopolnjujoči antipod nebesnemu bogu Perunu, ki ima svoj vse-slovansko praznovan dan na 20. mali srpan, je tudi njegov praznik postavljen na nasprotno polovico leta od Perunovega. In ta dopolnjujoč se antagonizem med tema dvema simboloma, oz. energijama, ki sta osmišljeni kot imenovani božanstvi, ki tvori srž slovanske biti, bo podrobno postavljen na zasluženo mesto v nadaljevanju. Organizacijska zasnova, ki je preko interesa rodnoverskega gibanja po aktualizaciji "zavetnika pesnikov" prerasel v pravo literarno družbeno akcijo, "poziv in izziv" slovenskega ljubiteljskega literarnega združenja "Literarni val", je sama po sebi šolski primer in vzor za delovanje narodnih buditeljev. Literarni val je potem zavaloval še najobširnejši slovenski pesniški portal "pesem.si" in posledično so sodobno delujoči slovenski literati na papir prelili svojo zaznavo svete reči naših prednikov. Da je sama interpretacija, oz. predstavitev na samem dogodku posledično bila več kot odlična, je seveda razumljivo. Posledično je bil tudi remediran najbolj kvaren vpliv postmodernizma na slovensko literaturo, magnituda kvantitete pesnikov izredno žalostno na račun kvalitete; saj je tema ne samo zahtevala velik intelektualni (predvsem raziskovalni) napor od samih predstavljenih literatov, ampak je med vsemi obveščenimi tudi naredila tozadevno ustrezno selekcijo. A to nikakor ni zaključen proces, ampak, bi prej lahko rekli, nekakšen eksploziven zagon za izgradnjo novega obdobja v kulturni zgodovini slovenskega naroda.
Foto: A. Mihorič
Veles, kot že omenjeno, v "tripartitni ideologiji Indoevropejcev" v "slovanski izvedbi" zaseda torej mesto boga podzemlja, v relaciji z boginjo in pa nebesnim božanstvom, praviloma vse-slovansko podobno prominentnim Perunom. Aspekt zavetnika pesnikov in ("po dialektiki") vseh umetnikov, je sicer dokaj samosvoj slovanski koncept, ki razkriva družbeno funkcijo(niranje) omenjene družbene pojavnosti. Tozadevno se odkriva tudi funkcija "boja" med Velesom in Perunom, temeljnim mitom slovanstva (glej: Glavni mit, pod rubriko: Zapisi, na spletni strani slovenskih starovercev – http://www.ajdi.org/glavni_mit.html). Ker vsak mit (in božanstvo, če smo že na tem) sam po sebi priča o narodovem kolektivnem nezavednem, naš temeljni mit priča predvsem o temeljni dualnosti v slovanstvu, znatno različni od zahodnjaške. Temeljno zahodnjaško dualnost predstavlja dvojnost dionizičnega in apoliničnega, ki je brez dvoma bila rdeča nit zahodne literature. A moremo reči, da nikakor ne pristno slovanske (pustimo prisiljeno in že kar hlapčevsko klečeplazenje pred debasiranimi standardi dekadentnega judeo-krščanskega zahoda), kar se morda najbolje odraža v najprepoznavnejšem refleksu poganstva po srednjem veku (in svetovne literature ter ostalih umetnosti, seveda), romantiki, kjer je jasno različna slovanska narodno-buditeljska, nacionalistična in predvsem svobodoljubna in progresivna intenca, napram zamorjeni, dekadentni in celo konservativn(ostn)i zahodni romantiki. Tudi prehod (in njegov način) med samo romantiko in sledečim realizmom (ter, da, mestoma tudi med predhodnim razsvetljenstvom in prvo) je v literaturi slovanskih narodov prepoznavno samosvoj in različen od zahodnih (in južnih). Slovansko kolektivno nezavedno torej ne zaznamuje dvojnost med Apolonom in Dionizom (katerih para-sinkretistična slovanska ekvivalenta bi bila odnosno Dajbog in Kurent), ampak med Perunom in Velesom. Iz praktičnih razlogov bi po vzoru "dionizično-apolinično" avtohtono slovansko dualnost poimenovali "perunsko-v(e)lesovsko". Med tem, ko zahodnjaškemu literarnemu izražanju vladata na eni strani Apolon, bog sonca, razuma in sanj, ter Dioniz, bog ekstaze, vina in "veseljaštva" na drugi strani; pri slovanskem tega ni zaznati – in ne more biti. Po eni strani v slovanski zaznavi tako "nebeški" Perun kot "podzemeljski" Veles oba vsebujeta (zgoraj podane) aspekte tako Apolona in Dioniza, ter seveda še specifično slovanske. Perun ni zgolj nekakšen sterilen svetleč odraz hladnega racija, ampak ima tudi "veseljaške" ter celo mračnjaške pojavnosti. Po drugi strani pa Veles kljub "temačnosti" in "podzemskosti" ni nekakšen razuzdan satir, ampak ima zelo izrazito učiteljsko in tudi pastirsko funkcijo. Konec koncev, "Veles nas je naučil pisati" (Velesova knjiga; staro-slovanska pisava: vlesovica), medtem ko je "Perun nam dal dar jezika" (druga kitica pesmi: Hej, Slovani). Da bi torej morali ugotoviti in osmisliti dualnost po kateri deluje slovanska pesniška duša, moramo opustiti zahodnjaško in nam neustrezno dualnost dionizičnega in apoliničnega in proučiti dualnost perunskega in vlesovskega, predvsem slednjega, upoštevajoč patronat nad pesniki Velesa, napram "vojno-političnem" Perunu.
Foto: A. Mihorič
Foto: Gregor Gresak
Tako torej, noseč v mislih zaznavno idej personificiranih v naših rodnih božanstvih, pod "perunskim" v literaturi prepoznamo nekakšen bojni aspekt zavzemanja za svobodo, enakost, bratstvo, …, torej za družbeno pravičnost, za bratstvo med bratskimi narodi, nerazpoloženje tudi do naj-minornejših pojavov negativnega, nepravičnega.Perunsko se odraža v formi konfliktnosti, tako med pravico in nepravico, kot bolj kulturno-bojno med poganskim in judeo-krščansko-islamskim (abrahamskim), med socializmom in kapitalizmom 8analogno prej med slovansko demokracijo in krščanskim fevdalizmom), med tlačenimi in tlačilci, med izkoriščanimi in izkoriščevalci, …, med podlostjo, hlapčevstvom in hinavščino ter dvoličnostjo demonične abrahamske vizure sveta na eni in junaštvom, revolucionarnostjo in ("slovanskim", tj. pozitivnim, narodno-buditeljskim) nacionalizmom na drugi strani. A ta tudi ni brez mistike in morda ekstatike, ki izhaja iz pozitivne izkušnje zmage dobrega nad zlom, brez omame znanja o pravi naravi naše nacionalne snovi in brez zamaknjenosti ob meditiranju na podobo Peruna, ko se ti odvije celotna pojavnostna širina in zgodovinska dolžina slovanske biti, ampak je vse to njen integralni del.
Foto: A. Mihorič
Vlesovsko, po drugi strani, pa podaja ne-politični vidik literarne krajine. Podaja voljo po izobraževanju in prosveti naroda (ali narodov) o njegovi temeljni snovi. Podaja voljo po znanju in razkriva razsežnosti umetniškega izražanja, ki ima lastnost tako velike obsežnosti, da jo antagonizmi ne morejo niti vso objeti, kaj šele, da bi morali z njo celo biti v konfliktu. Podaja tiste prijetne informacije o znanju naših prednikov glede urokov, zdravilstva in čarovništva, katerega Veles dobrohotno razdaja zainteresiranim. To se odraža tudi v znanem slovanskem mitu o tem, kako je Veles "iniciiral" prvo čarovnico. Dober primer "vlesovskega" smo imeli čast spoznati tudi na obravnavanem literarnem večeru, kjer nam je "presenečenje večera" podal iz Slave Vojvodine Kranjske pričujočo srečanje med Valvasorjevim sodelavcem in (kakor je možno interpretirati) avtohtono slovensko čarovnico, ki mu je prikazala, kako se pripravi nevihta. Medtem ko Perun kliče ljudi na boj in v obrambo svoje domovine, Veles ljudi uči nebroj čudes in znanj, ki se ob neugodnih političnih konstalacijah (konkretno vojaške premoči nasprotnika) izkažejo kot smotrnejši medium narodove trdoživosti in nepremagljivosti, njegove ohranitve konec koncev, po sami svoji naravi nedosegljivo za uničujoče delovanje sovražnih sil.
Slovenski staroverci
A, kakor je v zahodnjaškem konceptu dionizičnega in apoliničnega, tudi v slovanskem ne gre za izključe(val)nost med perunskim in vlesovskim (vsaj v bistvu ne), ampak za njuno sintezo, ki je gonilo literarnega (in "po dialektiki" ostalega umetniškega) ustvarjanja. Kakor Perun in Veles v temeljnem mitu slovanstva, tudi perunsko in vlesovsko tvorita dopolnjujočo se celoto dvojnosti, pri čemer je zaznava konfliktnosti zgolj literarna figura, zaznava izključevalnosti pa je napačna. Vsako veliko slovansko umetniško delo bi po mnenju avtorja moralo vsebovati vsaj znatni del vsakega.Veles je po defaultu upodobljen kot kača (oziroma v bolj antropomorfnih reprezentacijah (zgolj) s kačjim repom), a kača nikakor ni simbol nečesa slabega, to je zgolj v abrahamskih religijah, saj je kača je simbol znanja, na vele vekov izbranega trdovratnega nasprotnika le-teh. In ta aspekt poganstva, ki je resda velikokrat, predvsem v slovanskem okviru, bil v ozadju napram perunskemu jurišanju na trdnjave judeo-krščanske ignorance in nepravičnih družbenih razmer, je dejansko ohranjal poganstvo pod površjem hegemonije bližnje-vzhodnih fanatizmov, ko so naši junaški predniki že izkrvaveli pod križarskimi sabljami, in, da, tako je tvoril nepresahnjen izvir, iz katerega so ob od Usode podanem trenutku lahko zopet pili dani izrazi junaštva, za ponovno vstajo proti krivicam in vsemu zlemu. Dopolnjujoča se in prerajajoča se celota perunskega in vlesovskega. In čeprav s(m)o se pesniki in ostali umetniki po pravilu mnogo bolj posvečali perunskemu, se vidi, da je vlesovsko še kako pomembno in ne samo vredno, ampak tudi zanimivo za uporabo.