Matjaž Anžur: Kronološka umestitev Triglava v panteon slovanskih bogov
Naj bo tole moje pisanje še korak dalje k ureditvi začetkov slovenske in slovanske mitologije oziroma predkrščanske religije naših prednikov. Leta 2007 sem na konferenci v Beogradu sodeloval s prispevkom Vedski bogovi in mitologija pri Slovencih, v katerem sem na kratko skušal pojasniti zapuščino glavnih rigvedskih bogov današnjih Slovencev. Tokratna tema konference Triglav − religiozni pomen pri Slovanih, ki se v letu 2009 odvija na gradu Struga, pa mi nudi možnost za oris slovanskega zgodovinskega razvoja religiozne misli oziroma religioznih sinkretizmov skozi zgodovino.
Ker je zgodovina etnične in jezikovne skupine, danes imenovane Slovani, še vedno inercija preteklega zahodnoevropskega in predvsem nemškega zgodovinopisja, se moram tudi pri tokratnem pisanju odločiti za daljši zgodovinski uvod. Tako bom lahko zagovarjal svojo mitološko in religiozno tezo. Kot so zgodovino religioznih verovanj obravnavali že mnogi avtorji, velja tudi za religiozno zgodovino Slovanov. Pogosto so se trudili napisati čim manj in izpustiti tisto, kar ni sodilo v aktualen politični okvir zgodovinopisja. Ker je nekje treba začeti, si bom izposodil za uvod kar misli iz Zgodovine religioznih verovanj sicer odličnega avtorja Mircea Eliadeja. Začnimo z ljudstvom, imenovanim Indoevropejci. Takega ljudstva sicer v zgodovini ni bilo, ker so si ga preprosto izmislili, zato da so na njem zgradili politično-zgodovinski model, vezan na biblično povest in nekatere politične cilje. Če pa bi takšno ljudstvo obstajalo, bi ga bilo morda ustrezneje poimenovati Protoslovani, saj naj bi ti Indoevropejci nastali na področju današnje Ukrajine, od petega tisočletja pred našim štetjem naprej pa naj bi se od tu nato postopoma razselili na vse konce sveta. Kam, bomo prebrali v nadaljevanju. Vendar so tudi Slovani in Protoslovani ljudstvi, ki nastaneta šele v večtisočletnem zgodovinskem procesu, in sicer z imenom Slovani v petem stoletju našega štetja. In to z imenom, ki so si ga nadeli zaradi generalne religiozne spremembe, ki se je uvajala v tistem času v Evropi. Koga so poimenovali Slovani, oziroma kdo se je tako poimenoval, je vse do danes stvar znanstvene debate. Vrnimo se nazaj. Mi bomo ljudstvo, ki prične nastajati tam nekje v šestem tisočletju pred našim štetjem v stepah Evrope, poimenovali s čedalje bolj uporabljanim in še ne spolitiziranim imenom Boreani oziroma Borejani. Ime kaže na deželo, od Grkov poimenovano Hiperborejo, in na slovansko poimenovanje severnega vetra, ki mu skoraj vsi slovanski narodi danes in nekoč rečemo burja. Torej gre za ljudstvo področja burje. A najprej o Indoevropejcih, kot jih je videl Eliade:
Vdor Indoevropejcev v zgodovino zaznamujejo strahotna razdejanja. Med *2300 in *1900 so oplenili in požgali številna mesta v Grčiji, Mali Aziji in Mezopotamiji; tako okrog *2300 Trojo, Bejčesultan, Tarz in kakšnih tristo mest in naselij v Anatoliji. Viri omenjajo etnične skupine, ki so se imenovale Hetiti, Luvijci, Mitanci. Arijsko govoreči pa so sestavljali, kot je izpričano, tudi druge osvajalske trume. Širjenje indoevropskih ljudstev se je začelo že nekaj stoletij prej in se je nadaljevalo dva tisoč let. Okrog *1200 so Arijci prodrli v indsko-gangeško ravnino, Iranci so se utrdili v Perziji, Grčija z otoki je bila indoevropeizirana. Nekaj stoletij pozneje se je indoevropeizacija Indije, italijanskega in Balkanskega polotoka, karpatsko-donavskih dežel ter srednje, severne in zahodne Evrope – od Visle do Baltiškega morja in Atlantika – bodisi končala ali pa je že zelo napredovala. Zares pa se je ta značilni proces – preseljevanje, osvajanje novih ozemelj, podjarmljanje in nato asimilacija prebivalstva – sklenil šele v 19. stoletju n. š. Gre za jezikovno in kulturno ekspanzijo, ki ji, kolikor vemo, ni para.
Znanstveniki si že več kot sto let prizadevajo ugotoviti prvotno domovino Indoevropejcev, razvozlati njihovo protozgodovino in razsvetliti potek njihovih preseljevanj. Njihovo pradomovino so iskali v severni in srednji Evropi, v ruskih stepah, osrednji Aziji, Anatoliji itd. Danes se strinjajo, da je bila na področju severno od Črnega morja, med Karpati in Kavkazom. Severno od Črnega morja se je med petim in tretjim tisočletjem pr. n. š. razvila tako imenovana kultura tumulov (kurganov). Okrog *4000−*3500 se je razširila proti zahodu do Tise. V naslednjem tisočletju so pripadniki kulture kurganov prodrli v srednjo Evropo, na Balkanski polotok, v Zakavkazje in Anatolijo ter na sever Irana (okrog *3500−3000); v tretjem tisočletju so dosegli sever Evrope, egejsko območje (Grčijo in anatolsko obalo) in vzhodno Sredozemlje. Po Mariji Gimbutas so lahko ljudstva, ki so ustvarila in prenašala kulturo tumulov, edinole Protoindoevropejci in v zadnjem obdobju širjenja Indevropejci. (ZRVII str. 126)
Zgoraj napisana odstavka sta lep opis širjenja nekega ljudstva, ki so ga poimenovali Indoevropejci. Indoevropejci so danes vsa ljudstva, pri katerih se lahko najde zadostno indoevropsko besedišče. Prav takšen, zgolj lingvističen kriterij, je bil namreč postavljen za njihovo opredelitev. Kje vse živijo danes, se lepo vidi na katerikoli karti jezikovnih skupin. Je pa to lahko še danes izredno diskutabilna tema, predvsem politične narave. Vendar kakorkoli že, tako Maria Gimbutas, kakor Mircea Iliade sta korektno opravila svoje delo v svojem času. Tudi po njuni zaslugi se je razbijal do njunega časa veljaven skonstruiran mit Indogermanov. Umrla sta leta 1994 in 1986; malce pred in po padcu komunizma v vzhodnoevropskih državah. To je pomembno predvsem zaradi tega, ker so se novonastale države bivšega komunističnega bloka z veliko vnemo zagnale v zastalo raziskovalno delo, najti oziroma znova obuditi zamolčane narodne artefakte v arheologiji. To velja tudi za Ukrajino in Romunijo, precej manj pa za Madžarsko, na katero še čakamo. Kakorkoli že, tripilsko-cucutenska civilizacija navedena dejstva v zgornjih dveh odstavkih nekoliko, če ne celo, zelo spremeni. Niti Gimbutasova niti Eliade tripilsko-cucutenske kulture namreč še nista upoštevala. Bomo pa to storili mi in skušali pri tem sestaviti vsaj približno rešljivo zgodbo slovanske mitologije in religije. Na tem mestu opozorimo še na piramide v Bosni, ki bodo morda že jutri znova spreminjale zgodovino naših prednikov in jih mi na tem mestu zaradi komaj začetih izkopavanj še ne upoštevamo.
Tripilska in cucutenska civilizacija sta bili odkriti pred približno stotimi leti, a so nanju pozabili, kot se to − ponavadi zaradi neznanstvenih razlogov − pogosto zgodi . Še posebej je bila pozabljena tripilska, v Ukrajini, kjer so do danes že skoraj nadoknadili zamujeno. Na podlagi trenutno znanih rezultatov raziskav bom skušal narediti sintezo, ki nam bo omogočila razumevanje razvoja religioznosti na območjih, ki so za nas Slovane pomembna. Na tem mestu bom posumil v še eno avtoriteto, ki se imenuje jezikoslovje. Politični jezikoslovni konstrukti, kot so ustvarjanje indoevropskega jezika in na tej osnovi protogermanskega, protoromanskega, protoslovanskega in še nekaterih drugih, so tako neverjetni, da v te konstrukcije dvomi vse več znanstvenikov in zdravorazumnikov. Kako razumeti, da je za osnovne pojme, kot so nebo, morje, ogenj, zrak, roka, govedo …, prišlo do takšnih razlik, da jim naši sosedje Nemci danes rečejo der Himmel, die See, das Feuer, die Luft, die Hand, das Rind …? Osnove in koreni osnovnega besedišča so vsaj pri treh velikih jezikovnih skupinah v Evropi generalno tako različne, da NE moremo govoriti o skupnem jezikovnem izhodišču, zato tudi Indoevropejci niso nikoli obstojali oziroma obstojajo šele sedaj, po tisočletjih mešanj do današnjega časa. Vzrok sorodnosti Indoevropejcev torej ni skupni izvor, ampak je sorodnost posledica večtisočletnih mešanj različnih etničnih skupin, ki so v daljni preteklosti govorila vsak svoj jezik in se nato medsebojno mešala. Danes lahko govorimo le o ostankih prabesedišč pri Indoevropejcih, nastalih v procesu tega mešanja. Tako lahko razglabljamo, ali je bil najprej berg ali breg; achse ali aksa oziroma os, sedlo ali sedel, bukvice ali book! Če bi trdili nasprotno, bi pomenilo, da leta 4000 pr. n. š. ljudje v Evropi še niso imeli izrazov in besedišča, niti za osnovne pojme, oziroma še sploh niso imeli jezika; da bom še bolj nazoren, pogovarjali so se s kruljenjem?! S tem se verjetno ne bo strinjal nihče. Tudi Slovani niso bili enotna etična skupnost, ampak so se šele sestavili v zgodovinskem procesu. Zaradi značilnosti stepe in velike mobilnosti pastirske živinoreje in selitvenega poljedelstva so postali skupnost na območju, ki ga še danes naseljujejo. Tudi pri njih je osnovno besedišče marsikdaj nerazumljivo različno. Dejstvo pa je, da je največja evropska etnična skupnost danes slovanska, in za to morajo biti realni razlogi. Poleg tega, da se ta skupnost nahaja med drugim na prostoru Borjanov, je tudi najštevilčnejša. Herodot govori o največjem ljudstvu na svetu, imenovanem Skiti. Le kam so odšli ti Skiti? Za njim so jih različni pisci imenovali še z drugimi generalnimi imeni. Še največkrat Sarmati, pa tudi Huni, Veneti in Anti. Ime Slovani se pojavi šele v sredini prvega tisočletja. V teh zgodovinskih okvirih je treba pisati tudi religiozno zgodovino.
Poglejmo sedaj malce bolj podrobno kulturo zgoraj opisovanega ljudstva. V času neolitika je na prostoru stepe in gozdne stepe pričela nastajati kultura, ki jo danes v strokovnih krogih imenujejo tripilsko-cucutenska. Njeno območje se je širilo med srednjo in spodnjo Donavo ter srednjim in spodnjim Dneprom. V zgodnjem obdobju, sredi petega tisočletja pr. n. š., je za kulturo značilno, da že teži k večjim vaškim naseljem. Ker je nemogoče določiti, ali se je prebivalstvo ukvarjalo tudi s poklicno obrtjo, raziskovalci naselij ne imenujejo mesta. Arheološko najdišče Talianki, ki ga uvrščajo v obdobje 3700 pr. n. š., torej že v srednje obdobje te kulture, je imelo že prek 15.000 prebivalcev v približno 2700 domovanjih. Naselje se je razprostiralo na 450 hektarih. Tudi pri tem obdobju znanstveniki še ne govorijo o mestnih naseljih, čeprav so po velikosti in času pred sumerskimi mesti?! Arheologija namreč tu prepoznava svet, vezan na poljedelstvo in živinorejo oziroma kmetijstvo in po vsej verjetnosti na hišno samozadostno obrt. Ker se s takšno klasifikacijo ne strinjam, jih bom sam imenoval mesta. Lokacije mest so bile ponavadi izbrane tako, da so nudile naravno zaščito in bile blizu vode. Utrditev mestnega obzidja, ki je bilo na začetku le močnejša ograda, se je s stoletji izboljševala. Razlog za to so bili verjetno tudi pastirski sosedje, o katerih bom pisal v naslednjem odstavku. Še dveh značilnosti te kulture ne smemo prezreti. Vsakih šestdeset do sedemdeset let so prebivalci svoje mesto do tal požgali in se preselili. Mnoga od teh mest so se nato čez čas ponovno obnovila. Okoli mest ali v njih se pogreša nekropole. Kultura naj ne bi verovala v posmrtno življenje, kot pravijo nekateri. Obenem pa so v mestih našli astronomske observatorije, ki so jim omogočali vsaj uspešnejše kmetovanje, če že ne duhovnega življenja?! Večina se strinja, da je bil sežig pokojnikov obred, ki so ga opravljali ob smrti posameznikov v skupnosti. Če je to tako in verjetno je, za pokojniki ni ostalo drugega kot pepel in kosti, ki pa se niso shranjevale, saj bi bilo to v nasprotju z logičnim duhovnim premišljevanjem ob sežigu. Da je bil sežig tisti, ki je zaključeval pokojnikovo pot, kaže tudi obredno sežiganje mest po času ene človeške generacije. Poleg tega se sežig kot pogrebna slovesnost v tem delu Evrope nadaljuje prek drugih arheoloških kultur v naslednjih tisočletjih. Celo več, za Borjane je značilno, da so ozko povezani s kultom ognja, ki ga prenašajo s seboj v vse smeri svojega širjenja. Na to kapitalno dejstvo znanstveni pisci vse preveč radi pozabljajo. Sam trdim, da je bilo njihovo duhovno življenje vpeto v tok narave in je bila predvsem narava tista, ki so jo častili. Na to kažejo tudi kasnejši pisni viri.
Približno ob istem času začne nastajati v zelo bližnjem sosedstvu še ena vrsta kulture. Imenujemo jo gomilna, mogilna, kurganska in tudi tumulusna, tista, na katero se naslonita Eliade in Gimbutasova. Še bolje bo, če sklenemo, da je bila v bolj travnati pokrajini doma gomilna kultura, na področjih gozdne stepe pa se je razvijala omenjena naselbinska kultura. Na več področjih se med seboj ozemeljsko celo prepletata. V tem spisu bom za kulturo velikih zemeljskih grobnic, ki je pustila sledi tudi na našem ozemlju, uporabljal kar domač izraz gomilna. Glavna karakteristika te kulture je bilo pašno živinorejsko gospodarstvo. Pokojnike so trupelno pokopavali v gomilah, ki so sčasoma postale velike zemeljske grobnice. Kot vedno tudi tu ločimo več faz v razvoju. Raziskovalci nudijo nekako naslednjo kronologijo razvoja dogodkov: Bug/Dnester 6. tisočletje pr. n. š., Samara in Kvalinsk 5. tisočletje pr. n. š., Srednji Stog od polovice 5. do polovice 4. tisočletja pr. n. š., Dneper/Donec od 5. do 4. tisočletje pr. n. š., Ušatovo pozno 4. tisočletje pr. n. š., Majkop/Darijevka od sredine 4. do sredine 3. tisočletja pr. n. š. in Jamna od polovice 4. do polovice 3. tisočletja pr. n. š. Ali lahko na podlagi zgoraj napisanega rečemo, da so eni in drugi živeli drug ob drugem, oziroma da so morda celo bili potomci istih prednikov, ki so se v preteklosti razšli le zaradi izbire različnega načina življenja? Na to vprašanje bi lahko odgovorila le genetika in antropologija, a kaj ko najdemo pri Tripilcih popolno odsotnost posmrtnih ostankov. Tako imamo pri enih poljedelstvo, velika naselja in verjetno pogreb s sežigom, pri drugih pašno nomadsko živinorejo in trupelen pokop v grobnice z mnogimi pridatki, s katerimi so živeli v času življenja. Nedvomno gre tu za dva duhovno različna svetova. Vendar to še vedno ni razlog, da bi z gotovostjo trdili, da sta to dve različni etnični skupnosti, saj sta živeli preblizu ena drugi! Morda sta se na samem začetku celo dopolnjevali in imeli skupno gospodarstvo in je do ločitve prišlo šele s postopnim evolutivnim družbenim razvojem. Pri tem mislim predvsem na nomadstvo, ki je iščoč nova pašna prostranstva bilo prisiljeno v drugačen tip življenja in tako ločilo ljudstva od njihovih stalno naseljenih sorodnikov. Šele s tem se začneta različni veji večtisočletnega razvoja. Seveda obstaja tudi možnost, da so nomadi naknadno prišli v te kraje in so bili na začetku tuj element med staroselci. Le zato, ker kasnejši viri omenjajo ljudstvo z enim imenom in sorodnost med njimi, skušamo tudi mi najti njihovo skupno možno izhodišče. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da so živeli tesno en ob drugem tisočletja in le težko bi verjeli, da so bili drug od drugega izolirani in se skozi tisočletja niso mešali.
Pojdimo še malo v preteklost in poglejmo v tisto najzgodnejše obdobje po koncu ledene dobe in umiku ledu, skratka v čas, ko postane del Evrope in Azije stepa in se premakne na ta del zemeljske oble tudi možnost življenja in gospodarstva, ki prej zaradi naravnih danosti nista bila mogoča. Med živalmi ima nedvomno pomembno mesto tur, divje govedo, ki ga v zgodovini nato udomačijo v domače govedo, divjega pa skozi tisočletja nekje do srednjega veka iztrebijo. Danes tako nimamo več nobene predstave o turu kot divjem govedu. Vendar je nekaj gotovo. Črede, ki so se pasle po stepi, so se premikale za pašo in nedvomno jih je v to premikanje sililo tudi podnebje, še posebej mraz in dolgo ležeča snežna odeja. Lovci in kasneje pastirji, ki so čredam sledili, so bili na ta način primorani v daljše pohode in s tem tudi na odkrivanje novih zemeljskih področij vsaj v tem delu sveta. Upal bi si trditi, da je bil celoten svet stepske Evrazije Borejanom znan že zelo zgodaj. V določenem zgodovinskem trenutku tako verjetno nastopi trenutek, ko se živali prične udomačevati in ko se tudi ljudje pričnejo ukvarjati s kmetijstvom na stalno naseljenem mestu. Stepa in gozdna stepa sta nudili odlično možnost za razvoj tako prvemu kot drugemu tipu gospodarstva. Iz tega obdobja imamo kot religiozne artefakte ohranjene kipce boginje matere, neposrečeno imenovane tudi Venere. Te lahko najdemo po vsem indoevropskem evrazijskem prostoru od Atlantika do Sibirije in Indije. Kipci boginje matere pa so bili lahko tudi le manj pomembni hišni maliki in ne morejo odražati generalne duhovnosti Borejanov. Napisano je tudi več ali manj vse, kar karakterizira to religiozno obdobje. Dani sklep pa je edino, kar lahko o duhovnosti Borejanov rečemo v obdobju viška tripilsko-cucutenske kulture.
V razvoju borejanske kulture v času konca Tripilje verjetno že lahko govorimo, poleg omenjane močne duhovne povezanosti z naravo, tudi o božjem kultu ognja, svetega obrednega napitka, božjem statusu goveje živine in verjetno nekoliko kasneje tudi konja. Obe živali pridobita pri tem ljudstvu božanski status, pri čemer je sveti bik vendarle tisti, na katerem je zgrajena prvotna duhovnost. Nekoliko manj se to odraža pri konju. Ne smemo pa pozabiti, da so se v tem času že zavedali tudi svetosti izgovorjene besede in njene moči pri obredju. Jezik je postal sestavni del sakralnosti. Na tem mestu lahko rečemo, da pride do religiozne reforme Borejanov ob koncu tripilsko-cucutenske kulture, ki obenem sovpade z njihovo razselitvijo, kot jo je zgoraj opisal profesor Eliade. Vprašanje je, zakaj se cvetoča tripilsko-cucutenska kamenodobna kultura na tem področju konča okoli 2300−2200 pred našim štetjem.
V naslednjih stoletjih se zgodi tako imenovana indoevropeizacija od Indije do Atlantskega oceana. Nastanejo Kelti v zahodni Evropi, Hetiti v Mali Aziji, Dorci v Grčiji, Arijci v Indiji in tako naprej. Vse kaže na to, da je moralo priti do pomembne večje spremembe v življenju Borejanov. Nastopi namreč čas preselitev iz področij evropske stepe v vse smeri tedaj znanega sveta. Morda lahko pojasnita dogajanje tudi ti dve slovenski ljudski pesmi:
Jezus je jogre postavil
na vse štir strani:
svetga Petra je postavil
v lepo ravno polje;
svetega Andreja je postavil
na goro visoko;
svetega Tomaža je postavil
v deželo Indijo;
svetega Miklavža je postavil
na te globoke vode:
se bodo čez vozili,
njega lepo častili;
Šentjanža je postavil
na te vinske gore:
bodejo čez tovorili,
pili šentjanžovco
v imenu svetega Šentjanža,
jogra božjiga.
Svet Tomaž se tako veri
proti svojmu Jezusu:
»Kaj si mene let' postavil,
ne vidim nobeniga romarja,
ne slišim tud nobeniga zvona.«
»Tiho, tiho joger ljubi,
joger ljubi, svet Tomaž!
Na svet' ni lepš' dežele,
ko dežela Indija:
nikoli ne kopajo,
inu tud ne orjejo,
pa vsako leto trikrat žanjejo.«
Svet Tomaž se zmiraj veri
proti svojmu Jezusu:
»Kaj si me sem postavil,
dežela meni znana ni.«
»Tiho tiho joger ljubi,
joger ljubi, svet Tomaž!
na svet' ni lepš' dežele,
ko dežela Indija:
n'kol toča ne pobije,
tudi nikoli dež ne gre;
pa vendar vsako jutro
zadost' frišne rose.«
Svet Tomaž se zmiraj veri
proti svojmu Jezusu:
»Kaj si me sem postavil,
k' nobenga znanga ni?«
»Če lih notri ne najdeš
nobenga znaniga,
pa tudi notri ne najdeš
nikjer hudobnega serca:
k' se duša od telesa loči,
gre prec v sveto nebo.«
Jezus in Marija
ga vsim dodel tako! (SNP, str. 549)
In še naslednja pesem:
Indija komandija!
V žlici kašo kuhajo
se sirom hiše belijo,
s pogačo jih pokrijejo
in skuto jih orajhajo. (SNP, str. 555)
Ti dve pesmi, ki pa nista edini o Indiji, kažeta na nek daljni spomin naših prednikov, na neko zdavnaj pripovedovano zgodbo. Krščanstvo jo opremi s svetniki, ki tu nimajo kaj iskati. Le zakaj bi Jezus delal takšno propagando za deželo Indijo med preprostimi slovenskimi kmeti? V drugi pesmi je na kratko s pretiravanjem izražen smisel zaželene dežele, katere značilnosti sem tudi sam spoznaval od svoje matere skozi pripoved o Indiji Koromandiji, kjer se cedita med in mleko; z enakim pretiravanjem in enakim propagandnim učinkom.
Ne bomo trdili, da je vsebina pesmi še iz časa konca Tripilje, lahko pa rečemo, da Indija našim prednikom v zgodovini ni bila neznana oddaljena dežela. Zgodba pesmi nas napeljuje tudi na vprašanje, ali ni morda prišlo v tistem času in še kdaj pozneje do klimatskih sprememb do takšne mere, da so bili prebivalci prisiljeni zapustiti domovino. Povsem mogoče je, da je prišlo v tretjem tisočletju pr. n. š. do ohladitve podnebja, ki je imelo za posledico zakasnjeno pomlad in prezgodnjo zimo. Tako je bila ogrožena letina žit in pašno obdobje se je skrajšalo do te mere, da preživetje na teh področjih ni bilo več samo po sebi umevno. V takšnih razmerah ljudstvu ponavadi preostane le ena izbira – selitev. V takšnih kriznih obdobjih se ponavadi zgodijo tudi večje družbene in religiozne spremembe. Tudi zgornja, prva pesem je bila verjetno v avtentični obliki propaganda kakšnega svečenika ali župana za preselitev ob ponavljajočih se slabih letinah.
Arheološka slika, ki ji lahko sledimo v obdobju po koncu tripilsko-cucutenske kulture, je izginotje velikih stalno naseljenih mest s področja Ukrajine. Obstane pa na tem področju prejšnja pastirska nomadska kultura, ki ima še vedno možnost pasti svojo živino v ugodnem letnem času. Njihovemu načinu življenja je premik nujnost in ne problem. Razselitev Borejanov pomeni, da v Evropi dobimo etnično sliko, ki jo poznamo tudi že iz pisnih virov in jo imenujejo indoevropeizacija. V tem času tako nastanejo Kelti, ki so mešanica Borejanov s staroselci v zahodni Evropi, Hetiti, ki so mešanica Borejanov z maloazijskimi staroselci, podobno velja za Helene oz. Grke in nenazadnje tudi za Irance in Indijce. Seveda še zdaleč nisem naštel vseh. Od tega časa naprej so migracije stalne in potekajo v vse smeri zaradi različnih vsebinskih vzrokov in vzgibov. Evropa, Azija in Afrika so v času nenehnega premeščanja ljudstev. Povsem identično situacijo imamo tudi pri religioznosti ljudstev na teh področjih. Nenehna spreminjanja in sinkretizmi ne dopuščajo več gotove sodbe, čigavo je kaj in kaj je zraslo pri kom.
Nas seveda predvsem zanima, kako se od takrat odvija življenje na področjih, kjer še danes živijo Slovani, in seveda, kakšen je bil njihov verski razvoj. V tem kronološkem pregledu smo prišli do časa in mesta, kjer se bomo podrobneje posvetili trzcinieški in lužiški kulturi, ki se po selitvah Tripilcev postopoma razvijeta na področju današnje južne Poljske, od koder se potem širita naprej in pomenita naslednjo etapo v religioznem razvoju naših prednikov. O tem sklepam tudi na osnovi znanih arheoloških, lingvističnih in zgodovinskih podatkov. Najverjetneje je skupnost Arijcev šla na pot v Iran in Indijo s področja Panonije in Vlaške nižine, kamor so se tudi premaknili Borejani oziroma so tam že prej živela ljudstva in ustanavljala skupnosti, identične borejanskim. Madžarska arheologija je tu v velikem dolgu. Veliko dejstev govori v prid tej tezi, nekatere bom navedel tudi sam v tem besedilu. Na ozemlju južne Poljske tja do Panonije in Vlaške je namreč v procesu tisočih let nastajala po razselitvi Tripilcev nova skupnost Borejanov. In če že iščemo pradomovino bodočih Slovanov, potem je to področje tisto, ki ga moramo šteti za rojstno mesto tega ljudstva in ne področje današnje Belorusije. Vrnimo se sedaj k danes uveljavljeni teoriji indoevropeizacije. Gimbutasova, Eliade in še mnogi drugi namreč postavljajo svojo hipotezo na osnovi razselitve pripadnikov vzporedne gomilne kulture in ne Tripilcev. Vendar ima ta hipoteza veliko pomanjkljivost, saj avtorji ne upoštevajo dejstev znanstveno dosledno. Spregledajo, da je indoevropeizacija Indije in Irana vezana na kult ognja in na pokope pokojnikov s sežigom, v kar nas na mnogih mestih poleg arheologije prepričujejo tudi pisni viri. Elizarenkova pravi o pogrebnih običajih rigvedskih Arijcev naslednje: »O posmrtnih ostankih ni ostalo sledov. Trupla umrlih so sežigali na grmadi. Zemlji so predali le neizgorele kosti. Nikakršnih dokazov o tem, da bi mrtve pokopavali v dobi Rigvede, ni.« (RIG I-IV str. 452). Situacija je identična s prejšnjim Tripiljem in kasnejšo Panonijo. Tudi Hetiti, Heleni in še mnogi drugi imajo na začetku podoben način slovesa od pokojnikov, ki se seveda postopoma razvija, kot se razvije tudi pri Lužičanih, ki pepel v naslednji fazi shranjujejo v žare in pokojnikom na pot v drugih posodah prilagajo zemeljske dobrine. Vse skupaj pa se meša še s tradicijami staroselcev, med katere se naseljujejo. Gomilna kultura ostaja ves ta čas pri trupelnem pokopu v vse večjih gomilah z vse več bogatimi in luksuznimi predmeti. Je pa tudi res, da na evropskih tleh še naprej obe kulturi živita skupaj in se marsikje prepletata. Vendar je pogrebno-duhovna razlika v tem obdobju tako očitna, da ne moremo preko nje. Arheološka slika gomilne kulture se torej ne ujema z zapisanimi in najdenimi dejstvi v Rigvedi.
Vedska kultura je neprimerno bližje lužiški kulturi in kulturam, ki so iz nje izšle. Primerjali bomo obe kulturi in z rekonstrukcijo himen iz Rigvede oziroma po naše Rekvede skušali ugotoviti religioznost Borejanov, ki jih morda v tem času lahko poimenujemo tudi že Arijci/Orijci oz. Orači. Tudi Avesta nam bo v prihodnosti razkrila še marsikakšno skrivnost o tem ljudstvu. Zaenkrat pa je vedizem tisti, ki je med Slovani raziskan najbolje in bo služil pri tej moji analizi. Na ta način bom skušal odkriti religiozno stanje pri naših prednikih v tem zgodovinskem obdobju. Vendar najprej o tem, zakaj se imamo pravico sklicevati na vedizem.
Tata/tata, matar/mater, nana/nona, dada/ded, pardada/praded, devar/dever, bgrata/brat, svastri/sestra, svasur/svekor, sunu/sin, vidgva/vdova, navodga/nevesta, snuša/snaha, tu/ti, svajam/sam, svij/svoj, tvai/tvoj, mai/moj, katara/kateri, tatsama/taisti, ta/ta, tat/tisti, to/te, adi/ena, dvi/dva, tri/tri, chatura/štiri, pancha/pet, dasa/deset, shata/sto, ubga/oba, baguta/bogato, bagutera/bagatela, dvitij/drugi, tritij/tretji, shastha/šesti, dvishata tridasha chatvari/dvesto triinštirideset, purna/poln, dirgha/dolgi, krishna/krasen, prija/prijeten, svachchha/svež, nava/nov, juva/juvan, sukha/suh, tanga/tesen, nanga/nag, vihvalit/pohvalit, shveta/svetli, utkrita/odkrit, paripurna/prepoln, nasa/nos, ankha/oko, bgru/obrv, ostha/usta, griva/griva, pada/peta, hasta/kost, murdga/murda, parshva/prsa ...
Zgoraj izbrane besede so naključne in predstavljajo le delček resnično obsežnega skupnega besedišča sanskrta s slovanskimi jeziki. Pri tem bi lahko navajal še vse slovnične podobnosti od spregatev do sklanjatev, glagolov, kot je mlecchati/mlackati, rauti/rjuti, poleg vseh tistih temeljnih (govoriti, živeti, umreti, jesti, piti …), ki sestavljajo začetek in osnovo jezikovnega besedišča neke etnične skupine. V zadnjem času je nastalo kar nekaj 'slovanskih' slovarjev, ki so na podlagi sanskrta zbrali v svojo vsebino identične ali pa izpeljane besede iz skupnih borejanskih osnov. In na tem mestu lahko z vso gotovostjo zatrdimo, da res obstaja tako imenovana indoevropska skupnost, vendar primerjalno noben drug evropski jezik niti jezikovna skupina danes niti približno ne dosega slovanske količine skupnega besedišča s sanskrtom. Prav zato si dovoljujem in si dovoljujejo ozko povezati arijsko indo-iransko skupnost s slovansko, lahko pa povežemo tudi njuno religioznost oziroma sklepamo o skupnih sakralnih izhodiščih. Na tem mestu povejmo še to, da primerjalno besedišče odkriva, da selitev ni bila samo ena v zgodovini, in sicer v smer Indije in Irana, ampak so sledili tudi povratni valovi. Morda lahko celo rečemo, da so bili ljudje na tem področju v stalnem selitvenem gibanju. Znameniti indijski ep Mahabharatha, ki ga lahko prevedemo v Veliko pripoved o vojevanju oziroma Veliko baranje o ratovanju, izkazuje takšno dvojnost besedišča. Ratovati, vatra, svarga, priimki Cankar, Hižar, Arhar, Pančur, Kumar, Čarman, Slokar, Kotar in še marsikaj drugega kažejo na to, da so se indijski in iranski Arijci, zmešani s staroselci, tvoreči novo kulturo, vračali v domovino svojih davnih prednikov.
V kaj je verjel Arijec, ki je prisostvoval obredju s petjem rigvedskih himen? Kaj lahko izvemo iz teh himen? Morda najprej nekaj himen v mojem prostem prevodu. Takole se Rigveda prične s prvo mandalo:
Agni kličem te − od Boga postavljenega
na čelo žrtvi in za žreca
kotarja velike zakladnice.
Agni spodoben za naprošanje riši −
tako prejšnjih kot sedanjih:
da pripelje med nas bogove.
Agni s posredovanjem njega dovoli, da poseže po bogastvu
in napredku − iz dneva v dan −
sijajnega in možatega!
In še s konca četrte mandale:
Medeni val se je privalil iz oceana.
S somo je pridobilo lastnosti amrite,
kaj je skrivno ime žira? (obredne maščobe):
jezik bogov, pijača nesmrtnosti.
Želimo nazvati poimenovanje žira.
Pri tem obredu ga želimo zadržati s čaščenjem,
dovoli, da brahman prisluhne, ko se bo izvajal.
Štirirogi bik-gaura ga je izstisnil iz sebe.
Štiri rogove, tri noge ima,
dve glavi, sedem rok ima,
gromko rjuje bik, trikrat zvezan.
Veliki bog je vstopil v brezsmrtne.
Razlagalcev rigvedskih himen in vedizma je veliko pri mnogih narodih. Tudi med Slovenci so bili storjeni manjši delni poskusi. Rigveda, po naše Rekveda, torej veda o rekih, je bila sprva zbirka ustno izročenih himen, ki so se prenašale iz roda v rod. Šele v 6. stoletju pr. n. š. so se tudi zapisale, še danes pa se jih na pamet učijo svečeniki po indijskih svetiščih. Takšna je bila namreč praksa. Zapisovanje celo ni bilo dovoljeno in menda ponekod v nekaterih svetiščih in šolah še vedno velja to pravilo. Kot bralec Rigvede sem si skušal ob prebiranju narediti nek red, izluščiti vsebino in zgodbo, kot smo jo navajeni iz Biblije. Vendar verjetno vsak, ki stopi na to tradicionalno evropsko pot, naredi napako. Vedizem je že v sami osnovi drugačen pristop k duhovnosti. Vedam se je treba ob prebiranju prepustiti in jim dati možnost, da postanejo del podzavesti. Beroč himne, se čedalje bolj nagibam k razlagi, ki pa ni samo moja, da reda in vsebine v tem svetem delu ni. Rigveda je preprosto brezčasna in nevsebinska, je hvalnica in priprošnica k bogovom, ki morda celo bogovi niso, saj je večina tako imenovanih bogov (devov) le pojavov v naravi. Svet Arijcev je svet čaščenja narave, svet čaščenja naravnih pojavov, ki naj bi Arijcem pomagali pri vsakdanjem življenju in v vojnah. Bog stvarnik Demiurg je morda v himnah omenjen le enkrat. Status čaščenih pridobijo za Arijce naslednji važni naravni pojavi: v prvi vrsti z malce posplošenim opisom je to Indra – gromovržec, nato Varuna – bog vode, Sušna – bog suše, Surja – sonce, Jama – zemlja, Vaju – veter, Mitra – mirna harmonija narave, Tvaštar – tesar oziroma mojster izdelkov človeških rok, Savitar – svitar dnevne svetlobe, Ušas – jutranja zarja, Pušan – sončna energija, toplota življenja, Maruti – sopotniki Indre oziroma spremljevalni pojavi neurja pri gromu in streli, kot so močan veter, nenaden mraz, temno nebo, Agni – ogenj, posrednik za navezovanje stika z ostalimi naravnimi silami, Soma – božanski napitek, prav tako tudi posrednik za navezovanje stika z naravnimi silami. Obstaja tudi Vritra – vrtilec oziroma kreator zemeljskega nereda in težav, hudobni zmaj, Asure – prasile, ki so gospodovale pred ureditvijo sveta. Rigveda je za razumevanje in razčlenitev duhovnosti precej zapleten mehanizem. Različni svečeniki, ki so bili sestavljalci Rigvede in avtorji himen, so iz lastnih predstav in duhovnosti ustvarjali priprošnje k silam, v katere so verjeli. Skozi pripoved teh priprošenj pa lahko sledimo arijskemu duhovnemu svetu in skušamo tudi delno rekonstruirati njihovo možno zgodovino.
Glede na Djausa pitarja (Zeusa, Jupiterja, Deva), Varuno, Savitarja, Tvaštarja, Sušno, Vritro …, vse lingvistične istovetnosti v indoevropskih in še posebej slovanskih jezikih, kakor tudi etnoloških tradicijah, ki jim sledimo do današnjega časa, lahko rečemo, da je bil duhovni svet Borejanov, ki so ustvarili bronasto in nato železnodobno lužiško kulturo in njej sorodne, zelo podoben. Tudi oni so častili naravo, zlagali himne za obredja in žrtvovanja, sežigali svoje mrtve in čakali njihovega ponovnega rojstva v telesih potomcev. Sprememba slovesa od pokojnih na ta način, da so pepel shranili v žare in pokojniku dodali tudi zemeljske dobrine za onostranstvo, se je razvila postopoma. Smisel bivanja je bil zajet v kroženje in cikličnost kot sonce, vzhajajoče vsako jutro, kot prihajajoča pomlad po zimi, kot starost po mladosti, kot smrt po rojstvu. Dodajmo še to, da so razvili svojevrstno vojaško filozofijo, temelječo na religioznosti. Vojaški pohod z okupacijo novega ozemlja, na katerem so se pogosto tudi stalno naselili, je bil del vsakdanjega življenja. V to obdobje sodijo prav gotovo tudi medsebojne sovražnosti, kar vpliva na nadaljnji razvoj religije in mitologije. Seveda pa pomeni to tudi nov model socialnega sobivanja z bistveno duhovno spremembo. Družba je bila razdeljena v štiri socialne stanove, in sicer v svečeniški, vojaškei in kmetijsko-obrtniški stan ter stan neuporabnih za skupnost. Iz voza so razvili bojni voz ter ga vpregli z biki in konji. Tudi bron se je pričel taliti in vlivati na teh področjih. Verjetno je prav bron zaslužen za vojaško premoč nad drugimi. Ta del sveta je bival v svojem duhovnem in materialnem svetu in dolgo ni dovolil, da bi ga kdorkoli spremenil. Zaverovan je bil vase in v svojo staro premoč. Takšnega ga opiše tudi Herodot v sredini prvega tisočletja pred našim štetjem. Povsem drugače pa je bilo tam, kamor so se ti ljudje preselili in pomešali s staroselci. Tako Indija, Iran, mala Azija, Egipt, Kaldeja in Grčija kot kasneje tudi Rim so v novih razmerah pričeli graditi uspešnejše civilizacije, kot je bila borejanska. Tam so se rodili tudi novi naprednejši miselni svetovi. Še preden pa ugotovimo njihov kasnejši vpliv na Borejane, si poglejmo naslednje misli Eliadeja o tako imenovanih Indoevropejcih:
Nekatere strukture indoevropske religije lahko rekonstruiramo. Predvsem imamo sicer površne, vendar dragocene podatke, ki nam jih daje religijski besednjak. Že na začetku raziskav je bil prepoznan indoevropski (v nadaljevanju ide.) koren deiwos, »nebo«, v izrazih za »boga« (lat. deus, skt. deva, iran .div, litv. diewas, stgerm. tivar) in imenih glavnih bogov: Djausa /Dyaus/, Zeusa, Jupitra. Na idejo boga se navezuje nebeška svetost, se pravi svetloba in »transcendenca« (višina), v razširjenem pomenu pa ideja vrhovne oblasti in stvarništva v njegovem najožjem pomenu: kozmogonije in očetovstva. (Bog) Nebo je v prvi vrsti oče: kot npr. indijski Djauspitr /Dyauspitr/, grški Zeus Pater, ilirski Daipatures, latinski Jupiter, skitski Zeus-Papaios, trakijsko-frigijski Zeus-Pappos. Ker so imele nebeške in zračne hierofanije glavno vlogo, ni presenetljivo, da je bilo več bogov poimenovanih z izrazom za grom: germ. Donar, Thor, kelt. Taranis (Tanaros), balt. Perkunas, prasl. Perun itd. Najbrž so že v indoevropskem času boga neba – kot stvarnika sveta in kozmokrata – spodrivali bogovi nevihte: ta pojav je v zgodovini religij precej pogost. Veljalo je tudi, da je ogenj, ki ga zaneti strela, nebeškega izvora. Kult ognja je značilna prvina indoevropskih religij; ime pomebnega vedskega Agnija najdemo v latinskem ignis, litvanskem ugnis, staroslovanskem ogni. (V Iranu je bil božanstvo ognja Atar, vendar nekateri podatki kažejo, da se je v starejši kultni terminologiji ogenj imenoval *agni in ne atar: glej Stig Wikander, Der arische Mannerbund, str. 77 isl.) Ravno tako lahko domnevamo, da je že od protozgodovine zavzemal prevladujoče mesto sončni bog (npr. vedski Surja /Surya/, grški Helios, stgerm. Sauil, stsl. Solnce, vsa imena pomenijo sonce). So pa imeli sončni bogovi pri različnih indoevropskih ljudstvih precej razgibano zgodovino, zlasti po stiku z bližnjevzhodnimi religijami.(Svetost, ki jo predstavlja sonce, je v časih grško-orientalskega sinkretizma omogočila med drugim drzno teološko in filozofsko predelavo, tako da bi lahko rekli, da je sončni bog kozmična teofanija, ki je pred širjenjem judovsko-krščanskega monoteizma zadnja izginila.) Kar zadeva zemljo (GH'EM), so jo imeli za življenjsko energijo, ki je nasprotna nebu; ideja o zemlji Materi je med Indoevropejci novejša in jo srečamo samo na omejenem področju. (Dodajmo, da se je na Zahodu človek kot zemeljsko GHeMON bitje pozneje spremenil v nasprotje nebesnih, medtem ko na Vzhodu srečujemo pojmovanje, da je človek kot razumno MeNU bitje nasprotje živali: prim.: Devoto, Origini indoeuropee, str. 264 isl.) Srečamo pa nek drug kozmični element, veter, podoben v litv. Wejopatisu, »Gospodarju vetra«, ter iranskem in indijskem Vajuju (Vayu oz. Vaayu). Vendar sta slednja več kot kozmični epifaniji: imata namreč, zlasti iranski Vaju, poteze vladajočih bogov.
Indoevropejci so izdelali posebno mitologijo in teologijo. Opravljali so žrtvovanja in poznali so magično-religiozno vrednost besede in petja (KAN). Iz njihovih pojmovanj in obredja sledi, da so posvečali prostor in »kozmizirali« ozemlja, na katerih so se naseljevali (ta mitično-ritualni scenarij je izpričan v stari Indiji, Rimu in pri Keltih), to pa je med drugim odpiralo možnost za periodično obnavljanje sveta (z ritualnim bojem med dvema skupinama praznovalcev, sledovi tega rituala so se obdržali v Indiji in Iranu). Verjeli so, da se skupaj z ljudmi udeležujejo praznovanj tudi bogovi, in jim zato namenjali žgalne daritve. Indoevropejci niso postavljali svetišč: čaščenje je najverjetneje potekalo v posvečenem ograjenem prostoru na prostem. Še neka druga poteza je značilna zanje: vztrajali so pri ustnem prenašanju izročila in tako po srečanju z bližnjevzhodnimi civilizacijami uvedli prepoved uporabljanja pisave.
Kot je pričakovati, če pomislimo na mnoga stoletja, ki ločujejo prva indoevropska preseljevanja (Hetitov, Indoirancev, Grkov, Italcev) do zadnjih (Germanov, Baltskih Slovanov), ne v besednjaku ne v teologijah in mitologijah iz takratne zgodovinske dobe dediščina ni zmeraj prepoznavna. Na eni strani moramo upoštevati različne kulturne stike, do katerih je prihajalo med preseljevanji, na drugi strani pa ne smemo pozabiti, da nobeno religijsko izročilo ne traja v neskončnost, ne da bi se spreminjalo − bodisi zaradi novih duhovnih stvaritev bodisi zaradi sposojanja, sožitja ali izločanja.
Ta razločevalni in inovacijski proces, ki se je najbrž začel že v protozgodovini, se zrcali tudi v besednjaku. Najznačilnejši zgled za to je, da v skupnem indoevropskem jeziku ni posebnega izraza za »sveto«, medtem ko najdemo v iranščini, latinščini in grščini dva izraza: av. spanta/jaoždata (prim. tudi got.hails/weih), lat. sacer/sanctus, gr. hieros/hagios. »Preučevanje vsakega od izpričanih parov /…/ vodi k podmeni, da je v prazgodovini obstajal pojem, ki je imel dve pomenski plati: pozitivno, 'to, kar je prežeto z božansko navzočnostjo', in negativno, 'to, s čimer je ljudem prepovedano stopiti v stik'«. (E. Benveniste, Le vocabulaire des institutions indo-europeennes, II, str. 179. Kar zadeva religijo, »Indoevropejci niso imeli izraza zanjo, saj te vsepričujoče realnosti niso imeli za ločeno institucijo«, ibid., str. 265. Georges Dumezil je večkrat analiziral indoevropski besednjak svetega; glej nazadnje La religion romaine archaique (izd., 1974), str. 131−146.) Po Bonvenistu ravno tako ni bilo skupnega izraza za »Žrtvovanje«. Vendar pa ima to »v različnih jezikih in pogosto tudi znotraj vsakega posebej za nasprotno utež veliko raznoterost izrazov, ki ustrezajo različnim oblikam žrtvenega dejanja: libacija (skt. juhoti, gr. spendo; pitna daritev), slovesna zaobljuba (lat. voveo, gr. eukhomai), žrtvena gostija (lat. daps), fumigacija (gr. thuo; zažiganje kadila), lustracija (lat. lustro; očiščevalni obred)«. Kar zadeva »molitev«, se je terminologija razvila iz dveh različnih korenov. (Izvirna hetitsko-slovanska-baltska-armenska (-germanska?) dialektalna skupina izpričuje oblike, sorodne hetitskemu maltai-, »moliti«, medtem ko najdemo v iranščini, keltščini in grščini izraze, ki izhajajo iz korena ghwedh-, »moliti, hrepeneti«; Benveniste, ibid., str. 245.) Skratka, različna indoevropska ljudstva kažejo vse od skupne protozgodovine naprej težnjo po nenehnem reinterpretiranju svojih religijskih izročil. Med preseljevanji se je ta proces še okrepil. (ZRVII, str. 127−129)
Med vedizmom (Rigvedo) in krščanstvom, razen posrednih grških in latinskih virov, nimamo ohranjenih pisnih dokumentov, ki bi pojasnjevali versko življenje naših prednikov. Samo iz posameznih segmentov širšega proučevanja lahko sklepamo o dogajanju. Herodot v 5. st. pr. n. š. zapiše naslednje:
Kar zadeva torej poglavitne stvari, so Skitje na dobrem. Z verskimi običaji pa je pri njih tako, da častijo samo naslednja božanstva: predvsem je tu Histia, poleg nje tudi Zeus in Ge (Zemlja), ki jo imajo za njegovo ženo, dalje Apolon, Afrodita Urania, Herakles in Ares. V ta boštva verujejo vsi Skitje, tako imenovani kraljevski Skitje pa žrtvujejo tudi Poseidonu. Histia se po skitsko imenuje Tabiti; Zeus ima po mojem mnenju kar prikladno ime Očka, Zemlja je Apia, Apolon Oitosiros, nebeška Afrodita Artimpasa, Poseidon pa Tamimasadas. Kipov, oltarjev in templjev nimajo navade postavljati, izvzemši Aresu: temu jih postavljajo.
Način žrtvovanja je pri vseh Skitih enak, in to za vse vrste daritev. Žrtvujejo pa takole: Žrtvena žival stoji z zvezanima prednjima nogama, za njo pa žrtvovalec. Ta potegne za konec vrvi in žival podre, pri tem pa kliče boga, ki mu daruje. Nato vrže žrtvi zanko okoli vratu, potisne kratko palico, vmes pa jo suče in davi žival, ne da bi zapalil ogenj, odločil prvino in odlil pitni dar. Ko jo je zadavil, jo odre in se spravi na kuho. (ZGO str. 323)
Opisano nudi še vedno takšno sliko, kot je bila pred tisočletjem in več ob preselitvi Borejanov v Indijo in Iran. Vendar kljub temu, da lahko sledimo nespremenljivosti osnovnih značilnosti borejanske verske kulture, lahko naredimo veliko napako s trditvijo, da se tega prostora niso dotikala velika zgodovinska verska premišljevanja in da ni bilo nikakršnih duhovnih sprememb na tem področju. Mnogo mislecev in svečenikov se je rodilo v tem obdobju zgodovine in mnogi so tudi učili svojo versko prakso. Razvile so se mnoge šole, a le redke so presegle lokalno pomembnost. Na tem mestu moramo omeniti predvsem tri, ki so pomembno vplivale tudi na evropski prostor. Vedizem se je razvil v mnogo smeri in v mnogo duhovnih idej, ki pa imajo kljub temu enotno versko označbo, imenovano hinduizem. Prav ta pestrost in raznolikost je za hinduizem značilna. Ena med njimi je vpeljala v duhovno premišljevanje tudi božanstvo Trimurti, ki v direktnem prevodu pomeni Triglava, h kateremu se bomo še vrnili. Naslednji, ki se razvije iz vedizma in mu uspe preseči lokalne okvire, je bil tako imenovani zoroastrizem/mazdaizem. Značilnost te verske reforme je, da ji izredno težko določimo čas nastanka. Ocenjevalci se razhajajo v razponu celih tisoč let. Morda je bil Zaratustra/Zoroaster celo potomec prvih Borejanov na Iranski planoti. Spet drugi ga postavljajo v čas Bude. Budizem je tudi nastal v Indiji. Njegov utemeljitelj je bil Sidharta Gautama, ki je živel pred 2500 leti. Zaradi njegove modrosti so ga imenovali Buda, kar pomeni budni/prebujeni. V času rojstva Sidharte Gautame je mnogo hindujcev iskalo odgovore na posamezna vprašanja, posebno na tista, ki so zadevala življenje. Zakaj morajo ljudje trpeti? Kako bi se trpljenju izognili? To je bil posebno resen problem za hindujce, zaradi njihovega verovanja v reinkarnacijo, saj pomeni trpljenje ne samo v enem življenju, temveč v mnogih. Sidharta se je začel zanimati za to vprašanje in odločil se je, da bo našel nove načine za njegovo rešitev. Njegov nauk prek štirih resnic in duhovnih poti vodi v nirvano oziroma v razsvetljenje. Z bogom oziroma bogovi demiurgom budizem ne obremeni svoje veroizpovedi. Tudi mazdaizem krene na svojo pot razlage sveta in načina bivanja na njem. Po zoroasterskem izročilu je Ahura Mazda (v jeziku pahlavi Ormuzd) ali Modri Bog spočel Univerzum v svojem umu (Vohu Mana), ga izoblikoval v svoji zavesti (Daena), manifestiral ga je skozi svojo kreativnost (Spenta Mainyu) in ga spravil v gibanje v skladu z Večnim zakonom (Asha), ki predstavlja božjo voljo. Ahura Mazda je najprej ustvaril svet idej, nato pa še materialnega, ki naj bi se razvijal v skladu z že vnaprej zamišljeno popolnostjo. V materialnem svetu obstajata dve sili duhovne narave. Spenta Mainyu je sila dobrega, sila zla pa je Angra Mainyu (v tekstih v jeziku pahlavi Ahriman) oziroma duh uničevalec. Dvoboj teh dveh sil je razviden iz njunega odnosa do Ashe. V materialnem svetu je dobro tisto, kar teži k Ashi oziroma kar približuje svet stanju vnaprej zamišljene popolnosti, medtem ko zlo skuša preprečiti uresničevanje doseganja Ashe. Ta svet je bojno polje omenjenih dveh sil. Njun boj predstavlja zgodovino sveta, ki traja štiri obdobja in se konča z zmago dobrega in obnovo. Osrednje mesto v Zaratustrovem učenju zavzema Asha, kozmični zakon, ki upravlja svet.
Vse tri religije naredijo velik duhovni korak. Če se zdi, da je v borejanskem vedizmu človek le del narave, do katere mora biti spoštljiv in jo naproša za blagostanje bivanja, so zgoraj navedene religije naredile korak k samovzgoji človeka, k smislu njegovega bivanja, drugačnemu smislu socialne skupnosti in vloge vladarja. Prav na zoroastrskih temeljih je zrasel prvi antični imperij perzijske veledržave.
Kakšne vere je bil torej prostor med Rimom, Grčijo in Perzijo okoli Kristusovega rojstva? Kakšne vere so bili ljudje, ki so živeli v Panonski nižini, ob Baltiku ali severno od Črnega morja? Ali so se jih dotikale spremembe z vzhoda, ali so pod vplivom okolice spremenili svoj duhovni svet? Grški filozofi vedo za spremembe in so mnogokrat navdahnjeni nad premišljevanji vzhoda. Vendar Aleksandrove vojaške zmage nad mogočno Perzijo omajejo ugled zoroastrizma. Grški bogovi in religija so nad perzijskimi, to jim je dokazala tudi praksa vojne. Vseeno pa se sinkretizmu ne ognejo. Le ta povzroči preko vseh grških vplivov nekoliko kasneje nastanek novega imperija, imenovanega Rimski imperij. Ko ta trči na ljudstva evropske stepe, se zdi, da trči na nov religiozni nauk tega področja, ki ga pozneje poimenujejo mitraizem. Robert Turcan pravi v svoji knjigi, da bi bila Evropa prav gotovo mitraizirana, če bi ne bila pokristjanjena. Sam pa dodajam, da je krščanstvo sinkretizem med judaizmom in mitraizmom. Vse premalo raziskana vera ogromnih prostranstev Evrope do danes nudi povsem popačeno sliko religiozne zgodovine. Vendar kamenček ob kamenček še posebno v zadnjem času sestavlja nov mozaik, ki bo morda enkrat zaokrožen v resnico.
Oglejmo si torej še v nekaterih potezah skrivnostni mitraizem. Mnenja o nastanku so različna, tako po prostoru kot po času. Mnogi ga povezujejo z zoroastrizmom, saj partski vladarji, kot so Mitridat I. (171−138 pr. n. š.), Mitridat II. (110−87 pr. n. š.), Mitridat III. (58−57 pr. n. š.) in Mitridat IV. (128−147 n. š.), nosijo zgovorno ime, povezano s tem bogom. Kljub temu se zdi, da je rojstvo te religije drugje. Mitridat I. (302−266 pr. n. š.) je bil ustanovitelj Pontskega kraljestva in skoraj vsi pontski kralji na severnem obrežju Črnega morja so nosili to ime, vključno z znamenitim Mitridatom Evpatorjem (120−63 pr. n. š.). Mitridat je bil tudi zet Dareja III. (334 pr. n. š.) in perzijski vojak, ki je ubil Kira mlajšega. Mitridat evnuh je 465 pr. n. š. sodeloval pri umoru Kserksa I. Tudi kralji na ozemlju današnje Gruzije so v tistem času nosili to ime kakor tudi kasneje kralji Bosporskega cesarstva. Ker je bil kult skrivnosten, vsaj tako trdi zgodovina, se znanstveniki opirajo predvsem na arheologijo, ki pa nudi predvsem podatke iz obdobja Rima, ko so mnogi vojaki, najeti in služeči v legijah, po rimskih vzorih gradili templje, čeprav v njihovem domačem okolju to ni bila navada. Ta svetišča so se ohranila do današnjih dni in sedaj nudijo izkrivljen pogled na razprostranjenost mitraizma. Sam sem prepričan, da je bil obred v osnovi takšen, kot ga opiše Herodot in smo ga navedli zgoraj. Svetišča oziroma templji pa na teh prostorih še vedno niso v navadi. Žrtev bika, stalnica na severnih obalah Črnega morja, ki se vleče iz borejanskega obdobja, se spoji z mazdaističnim kultom sonca in vsebinskim pomenom boga Mitre. Perzijci zapisujejo ime kot Mihr, Mithridat pa je grecizirano oz. latinizirano ime za Mihrdata. Te oblike v slovanske jezike ni potrebno prevajati. Tudi ime Dhar oz. lat. Dareus je v slovanskih deželah dar in nam iz njega dobro poznano pomanjševalno ime Darko. Mir in Mirko, kot tudi vsa imena z dvema osnovama, kot so Vladimir, Kazimir, Malamir, Stracimir, Jaromir, Mutimir, Trpimir, Krešimir, Ratimir, Branimir, Zvonimir, Kajtimir, Tihomir, Vlastimir, Strojmir, Vitomir idr. v drugem delu skrivajo pomen boga Mitre. Prva osnova pa ponavadi skriva željo načina vladanja. Še posebej med južnimi slovanskimi knezi so ta imena pogosta. Tudi to dejstvo kaže na to, kako pomemben je bil mitraizem med Slovani in kakšno mesto je zavzemal pred pokristjanjenjem. Mitraizem je vezan na kult sonca, zato so tudi osnovni prazniki vezani na sončne obrate. Ta značilnost se v veliki meri ohrani do danes v sinkretizmu krščanstva. Božič, zimski obrat sonca, Zeleni Jurij oziroma Jarilo na spomladanski ekvinokcij, kresna noč na Ivanje in umiranje na jesensko Morano, ki je hkrati priprava na prerajanje. Mitra naj bi se tudi rodil iz device in umrl za odrešenje mučeniške smrti. Nedvomno je pomemben in z mnogimi vsebinami vpliva na končno obliko krščanstva. Pri vsem tem se zastavlja še eno vprašanje, ali je mitraizem prodrl v vse stanove takratne družbe. Zdi se, da ne, da je to vera vojaškega stanu in iz njega izvirajočih voditeljev.
Tudi krščanska sveta trojica se zdi, da je zapuščina starejših verovanj. Eliade govori o tridelni indoevropski ideologiji, ki naj bi bila prisotna že od časa razselitve. Indoevropejci naj bi bili razdeljeni v tri stanove, tem trem stanovom naj bi bili zaščitniki bogovi, ki so prav tako razvrščeni v tri glavne skupine. Varuna, Mitra, Indra, Nasatja in Ašvina so bili varuhi kšatrijev oziroma vojaškega stanu. Kapitolska trojica Jupiter, Mars in Kvirin naj bi po svoje sestavljali božanski, nebeški vzorec rimske družbe. Tudi pri Etruščanih so svetišča ponavadi zasedena s tremi božanstvi. V Indiji se nekako v tretjem stoletju našega štetja pojavi božja oblika Trimurti. Bog Brahma, Višnu in Šiva skupaj sestavljajo versko filozofijo, ki pa v Indiji ne pridobi večjega vpliva. Nedvomno pa je težko obiti slovanskega Triglava, ki je direktni prevod sanskrtske besede. Triglav, ki se ga največkrat povezuje z gospostvom nad pravom, javo in navom, se v religiozno filozofskem smislu le rahlo dotika Trimurti. Res pa je, da je bilo na tem področju narejenih premalo raziskav, da bi lahko trdili kaj konkretnega. Lik Triglava je poznan v vsem slovanskem svetu in je moral imeti dokaj važno vlogo. Težko se znebimo občutka, da s svojo tridelno strukturo ni vplival tudi na krščansko Sveto trojico. Slovenski Triglav je zaobjet v simboliko najvišje gore. Poznamo pa tudi Triglav, hrib poleg Tolmina. Kako je s prisotnostjo drugod, bodo verjetno podrobno opisali udeleženci konference in se zato sam na tem mestu ne bom spuščal v podrobnejše analize.
Če preidemo v obdobje pokristjanjevanja, je prav, da ovržemo splošno znano trditev, da smo bili Slovenci pokristjanjeni v osmem stoletju. To je več ali manj mit, ki z realnostjo nima ničesar skupnega. Takole zapiše duhovnik Dr. Gruden v svoji Zgodovini slovenskega naroda o verskem življenju na naših tleh sredi 13. stoletja:
Versko življenje je bilo takrat posebno na Kranjskem še na nizki stopnji. Župnij je bilo malo in bile so silno obsežne, ljudstvo pa zapuščeno, neuko, zelo vdano praznoverju in raznim zmotam. Zaradi pomanjkanja duhovnikov so mnogi umirali brez zakramentov. Tudi je bilo še dovolj poganskih navad in običajev ukoreninjenih. Sam papež Gregor IX. je očital Bertoldu, da so v njegovi patriarhiji še malikovalci. Posebno zapuščena je bila Bela Krajina … (ZSN II str. 190)
Znan je tudi dogodek iz štirinajstega stoletja, ki je nudil gradivo Francetu Bevku za njegovo povest Umirajoči bog Triglav. Na Tolminskem se je zgodilo namreč tole:
Listino, ki nam je edini vir o tej križarski vojni, je 16. avgusta 1331 v Vidmu izdal inkvizitor frančiškan Franciscus de Clugia (Francesco di Chioggia). Izdal jo je v zahvalo in priznanje udeležencu pohoda, oglejskemu kanoniku Ulriku Bojanu iz Čedada, ki je bil tedaj župnik šmartinske fare pri Kranju. V njej je zapisano, da je inkvizitor zoper heretično izprijenost v Benečiji in Furlaniji ugotovil določene zmote v oglejski diecezi in je v "slovesni pridigi" v Čedadu oznanil križarsko vojno in pozval vernike, naj pomagajo. Pridružili so se mu nekateri prelati, duhovniki in redovniki. Šli so, ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarid, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot boga, izkazujoč ustvarjeni stvari čaščenja, ki se po veri dolguje stvarniku. Drevo so udeleženci pohoda dali izruvati, studenec pa zasuti s kamni. (Ajdi int. strani)
Lahko bi si pogledali tudi Valvazorjevo Slavo vojvodine Kranjske in njegove opise verovanja Kranjcev. Prav tako je zanimiv odnos Kranjcev do krščanskih duhovnikov, ki so izpričani na mnogih mestih in zahtevajo poseben analitičen pregled. Staroverska duhovna praksa tako pri nas kot tudi po ostalem slovanskem svetu ni bila prekinjena vse do današnjih dni. O tem pričajo mnoga dejstva, kot so nošnja, ljudske pesmi, vezenje, krščanski svetniki, mesta cerkva, osebna imena, krajevna imena, hišna imena, priimki, toponimi, imena rek in potokov …, danes zapisana na filmskem traku in v knjižni obliki mnogih zbirateljev. Vendarle pa skušajmo v tem sestavku skozi preostalo versko besedišče, ki smo ga že načeli zgoraj, pojasniti še nekatere skrivnosti o razvoju naše vere.
Že zgoraj smo se ukvarjali s terminologijo in soglasni smo, da je Djaus, Deus, Zeus, Dev, Div, povezan z lat. dies, slo. dan, rus. denj. Skratka, demiurg je enačen z dnevno svetlobo, ki jo je ustvaril in na ta način omogočil življenje. Vrhovni stvarnik je tesno miselno spet s tem pojavom in v njem se je verjetno izražala tudi svetlost življenja v nasprotju s temo. Ko Eliade govori o indoevropski dvojnosti kot v primeru lat. sacra in sanctusa, takega pomena in dvojnosti v slovanskih jezikih ni in je potemtakem tudi takšno versko izvajanje neznano. Obstaja samo termin svet, rus. svetoj, izpeljan iz svetel, enačen s svetom kot vseobsegajočim svetlim delom planeta. Naziv je dobro znan tudi v indijskem sanskrtu kot shveta in iranski avestščini kot spenta, kar izraža skupno izhodišče. Ta pa je odkrit vsem in je dodeljen vsem in je prežet z božansko navzočnostjo. Sanctus kot prepovedan in skrit je Slovanu do pokristjanjenja in verjetno še dolgo potem neznan termin in neznana religiozna praksa.
Kako si razložiti vstop boga/Boga s tem imenom kot demiurga v slovanski religiozni miselni svet? Baga, Bhaga je bog, ki je znan tako Indijcem kot Irancem in Slovanom. Njegov pomen je večplasten in se je v religioznem pomenu skozi zgodovino razvijal. V vedistični praksi pa je to sinonim za zemeljsko bogastvo, ki je razdeljeno oziroma se deli med ljudi v času njihovega življenja. Preprosto je Baga delitelj vseobsegajočga zemeljskega bogastva. Zdi se, da je šlo krščanstvo v verski propagandi tako daleč, da je vzelo Borejanom vrednoto bogastva narave oz. zemlje in jo uporabilo za propagiranje lastnega, drugačnega, na drugačnih osnovah utemeljenega boga. Sicer bi se moral uveljaviti dobro poznani Div oz. Deu, ki je vzporeden lat. deusu. Tudi z rajem ni nič drugače. V osnovi je rai, raj, radž, rajko, kralj/car, radžastan pa domovanje carja/stanovanje radže. Kako navadno in čisto zemeljsko je obljubljeno krščansko poslednje prebivališče za nas Slovane, nič več in drugega kot le kraljeva hiša! Še sreča, da so nam vseeno ostala nebesa, sans. nabhasa, avest. nabhada, tako, kot je tudi nebo, sans. nabga, kar tudi kaže na skupno izhodišče. To mesto, znano sicer iz staroverstva, je prostor našega posmrtnega prebivanja pred prerajanjem. Seveda se gre na tem mestu znova vprašati, zakaj je slovanska verska terminologija tako zelo vezana na indijsko in iransko. Zakaj je bila tako zelo vezana, da so jo uporabljali celo v procesu pokristjanjevanja kljub uradnemu religioznemu jeziku latinščini? Naj navedem na tem mestu še naslednje indo-irano-slovanske termine: molitev, ki smo jo obravnavali zgoraj, duh, greh, župnik, zbor in dim so naslednji skupni izrazi. Skratka, osnovni verski besednjak je negrški in nelatinski. Zaustavimo se še pri božjem hramu, torej stavbi bogoslužja. Ta termin je poznan več ali manj vsem Slovanom, vendar za prostor krščanskega verskega bogoslužja uporabljamo danes zelo različne termine. Južni Slovani več ali manj cerkev, zahodni kostel, vzhodni cerkev in sabor. Vse to so tuji nazivi, prinešeni v slovanske jezike, vključno s saborom, ki se povezuje z iranskim sambgar. Ko skušamo odkriti naziv bogoslužnega mesta pri Slovanih, je to verjetno na prvem mestu trebnik, razširjen v mnogih imenskih oblikah po vsem slovanskem svetu. Pri tem lahko zatrdimo, da gre pri trebniku za kamnit žrtvenik, kar nakazuje, da tudi v tem času Slovani niso imeli grajenih svetišč oziroma sta bila verski pristop in religiozna filozofija zasnovana na starih temeljih in ne kot pri njihovih sosedih, ki so prakso že zdavnaj spremenili. Prav med Slovani je stara prvotna tradicija Borejanov ali tudi Indoevropejcev, če hočete, vzdržala najdlje. Tudi nazivi bogoslužnih obrednikov so po slovanskem svetu različni: žrec, volhv, mag, čarovnik, volšebnik, duhovnik, kniže, svečenik, kot tudi kotar, rahman, buda in tako naprej. Vse to so nazivi, ki so poznani in zahtevajo novo podrobno analizo, ki pa je na tem mestu ne bom delal. Prav tako imamo še mnogo drugih izrazov, ki so prišli k nam z uvajanjem novih bogoslužij in čakajo na ponoven pretres. Strinjamo se lahko, da je slovanski svet ostal pri svoji borejanski praksi v Evropi najdlje, če ne celo predolgo. Novi religiozni sistemi v okolici so kljub vsemu postajali uspešnejši, tako v socialnem kot tudi v političnem smislu. V zgodovini je tako nastopil trenutek, ko so staro vero slovanski knezi morali zamenjati s krščanstvom, tako kot so Arabci staro vero morali zamenjati z islamom, sicer bi v prihodnjem obdobju v družbi ljudstev in držav postali nekonkurenčni! Svečeniški in vojaški stan sta tako klonila v ugodnem trenutku, ljudstvo pa …
S tem sestavkom sem želel položiti še en kamenček v mozaik razumevanja slovanskega predkrščanskega sveta.