PROGRAM STRATEGIJE RAZVOJA SLOVANSKE RODNE VERE (VІІ. Slovansko Veče rodne vere /Kijev, 29. 5. 2010/)



1. Namen in cilji obnove rodne vere Slovanov

Pod slovansko rodno vero (etnično religijo) razumemo avtohtono duhovno kulturo slovanskih narodov, ki so jo izgradili naši predniki tekom tisočletne zgodovine s sredstvi rodnega jezika, rodnega svetovnega nazora in pripadajoče tradicije, izgrajene na osnovah njihovega načina življenja na rodni zemlji svojih držav, ekonomij in ozemelj, na katerih so živeli.

Slovanski narodi si niso blizu samo po jeziku in kulturi, ampak predvsem po mitologiji, tradiciji, svetovnem nazoru, mentaliteti, razlike so v nekaterih detajlih manjše, lahko pa rečemo, da imamo skupno usodo. Na žalost so nas pogoji časa in politična nesoglasja na državnih ravneh ločila. Slovani moramo razumeti, da smo vsi mi, izvirajoči iz skupnega, zrasli iz skupnega, edinstven rod in sorodni narodi.

Uradna znanost do sedaj ni zadostno obravnavala posledice krutega in nasilnega uničevanja rodne vere v zgodovini evropskih narodov, tozadevno niti ne slovanskih. Dandanes povsem jasno spoznavamo, da je nasilno pokristjanjevanje slovanskih narodov imelo značilnosti etnocida in se zato ne more smatrati kot napreden pojav, kaj šele koristen. V svetovnonazorskem in samospoznavnem smislu sta v predkrščanskem obdobju pri Slovanih etnična in religiozna razsežnost vedno bile vzajemne. Zamenjava rodne vere s tujo se razume kot zamenjava samega sebe, svojega duha, sprememba obstoja narodne samostojnosti, kar v skladu z naravnimi normami rodne vere pomeni prekršek. In zato Slovani tako dolgo niso sprejeli krščanstva, ampak so se borili proti in upirali tistim, ki so jim hoteli vsiliti krščanstvo.

V današnjem času, ko se nobena informacija več ne more skriti pred informirano javnostjo, postaja jasno, da takšna širitev, duhovna in fizična, vsekakor predstavlja okupacijo in nasprotovanje zgodovinski tradiciji naroda. Namreč, v vseh časih velja princip: kdor vzame dušo, vzame tudi telo dežele, skupaj z njenimi človeškimi in materialnimi resursi, gospodarstvom in drugimi danostmi. Takemu niso potrebne njena zgodovina, filozofija, narodna kultura, niti dolgotrajno izgrajena narodna morala in karakter. Prvenstvo v informacijski dobi daje globalnim monopolistom neomejene možnosti. Naše slovanske zemlje so žrtev tuje finančno-informacijske agresije, ki povzročajo krize in kaos, ko garantirajo svobodo od veroizpovedi, zamenjavo narodnosti, spolnih vlog, svobodo od dela in vzgoje otrok. Vse to se odvija pod krinko demokracije, kjer imajo koristi samo avtorji podobnih tehnokracij zaradi njihovih svetohlinskih metod dvojne morale.

Univerzalne religije so ohranjale načelo antropocentričnega principa sveta, kjer je vse za človeka, v imenu človeka, celo bog je prikazan v podobi človeka. Tak model sveta in družbe je v dveh tisočletjih izčrpal sam sebe in oslabil ne samo slovanske narode, ampak celotno človeštvo, z etnosfero in biosfero Zemlje vred.

Tako so naravni viri planeta vse bližje popolnemu izčrpanju, medtem ko potrošniška agresivnost mogočnikov sveta in ''zlate milijarde'' nenasitno narašča. Še vedno se na horizontu vidi duh globalnega in totalnega kolapsa zahodne civilizacije, fiasko psevdo-duhovnih vrednot, jalovih biblijskih principov in zločinov vladajoče združbe.

Da bi se obvarovalo življenje na Zemlji je nujno potrebno zamenjati ogabno globalno potrošniško greznico in jo preobraziti v duhovni kanal izmenjave in vzajemnosti človeka z Naravo. Svetovni nazor slovanskih prednikov, zasnovan na spoštljivem in razumnem odnosu do sredine, ki nas obdaja, lahko služi kot vzor bodočega sonaravnega življenja.

Čas, ki prihaja, evropskim in slovanskim narodom tako nareka, da postopno premislijo o zgodovinski realnosti, dvignejo zavest posameznih predstavnikov narodov glede škodljive narave globalizacije, kakor tudi da se uprejo tistemu, kar je ''univerzalno'' in ''globalno'', in s tem tudi ne-narodnim religijam. Zato se kot alternativa etničnem kaosu podaja proces smotrnega vračanja lastnemu duhovno-kulturnemu izročilu, poglobljen interes za izvor svojega naroda in etno-kulture, ter tako vračanje k rodni religiji.

Vzajemnost naših narodov pri reševanju demografskih, ekonomskih, ekoloških, kulturnih in drugih problemov bo doprinesla k obče-narodni varnosti in vodila k življenjski strategiji razvoja. Naše mnenje je, da so se vsi Slovani dolžni razvijati brez izključevanja svojih posebnosti, ampak da se medsebojno dopolnjujejo. Na tem principu slovanske vzajemnosti, medsebojnega dopolnjevanja, je osnovana strategija naše prihodnosti. Nujno se mora formirati slovanska ideologija, katera mora vsebovati večtisočletno modrost naših narodov zaradi kohezije Slovanov na rodni osnovi, kar bo ustvarilo temelj bodočemu napredku. Verjamemo, da rodna vera more zapolniti to ogromno praznino, ki jo je v naš narod vnesla tuja, slovanski biti sovražna religija.

Tako je možno osnovni namen in cilje rodne vere Slovanov formulirati kot: samoohranitev identitete slovanskih narodov, nasprotovanje globalizmu, prizadevanje za medsebojno razumevanje med predstavniki rodne vere, ''narodnega krščanstva'' in prave znanosti, krepitev enotnosti slovanskih narodov z utrjevanjem vezi med staroverci, spoznavanje ljudi drugih slovanskih narodov s kulturo, obredi, običaji in prazniki lastnega naroda in vseh slovanskih narodov, formiranje pozitivne podobe rodne vere v družbi.

2. Rodna vera kot možnost samoohranitve slovanstva in alternativa globalizmu

Globalni procesi so ustvarili industrijsko civilizacijo, ki vse hitreje porablja naravne vire ter ustvarja nekontrolirano količino odpadkov, katerih narava ne uspeva absorbirati.

Tradicionalna kultura, duhovne in naravne vrednote se zamenjujejo z reklamiranim mišljenjem, ki temeljijo na splošni zmotni predstavi o komfortu, kar vodi v rast potrošnje in akumulacijo dobrin. Odtujitev človeka od naravne sredine je pot pogube.

Za rešitev človeštva je nujno ustvariti ekološko civilizacijo, ki bo zmožna omejiti nezaustavljivo pehanje za materialnimi dobrinami. Glavni namen take družbe je varovanje narave in naših narodov, ne pa ekonomski, politični ali vojaški cilji. Takšne radikalne spremembe se ne morejo izvesti brez radikalne spremembe mišljenja ljudi.

V rodni veri Slovanom obstaja pojem Prava – edine pra-vednosti, lastni moralnemu zakonu Vesolja, ki se tiče usode vseh bitij in pojavov; tak svetovni nazor pripomore k čuvanju čistosti in vrednosti Roda in rodne Dežele, kot sredine, v kateri biva etnos.

Etnična ekologija kot okvir splošne znanstvene ekologije tako pride do svojega logičnega izvora – da je edino tradicionalna duhovna kultura v pogojih neodvisnih držav zmožna človeku zagotoviti ekološko bodočnost.

Zato je rodna etnična religija tista, ki vrača spoštljiv odnos človeka do njegove Matere Zemlje naravi danes potrebna in v bistvu edina, ki lahko postane religija bodočnosti. Zavedati se moramo, da bo število poganov kmalu preseglo milijardo, in da so ravno oni tisti, ki ohranjajo in varujejo tradicijo v Evropi, Indiji, na Kitajskem, Japonskem, v državah Amerik, Azije in Afrike.

V 20. stoletju so vprašanja alternativnih duhovno-kulturnih idealov vzpodbudili mislece, da so obnavljali avtohtone religijske sisteme v Evropi. Leta 1998 je bil osnovan Svetovni kongres etničnih religij (WCER). Zasedanja so imeli v Litvi, Nemčiji, Grčiji, Belgiji, Indiji in drugod, o čemer priča Deklaracija Svetovnega kongresa etničnih religij. Nedavno so ponekod staroverska naravno-narodna verovanja postala uradna na državnem nivoju in so kot taka priznana na Islandiji in v Litvi, kakor tudi v ruski avtonomni republiki Mari-El.

Geslo Svetovnega kongresa etničnih religij ''Enotnost v raznolikosti'' ima veliko različnih vidikov. Varovati raznolikost sveta in se s svojim obstojem zoperstaviti njegovi unifikaciji – to je glavni namen starovercev v vseh evropskih državah. To še posebej pomeni, da vsak posameznik v svojem vsakodnevnem življenju razvije skrb za raznolikost samega pojava življenja v naravi in da s celostjo svojega delovanja to tudi izkazuje.

Vsaka religija in njej pripadajoč narod imajo značilnosti lokalne, krajevne tradicije svoje naravne vere, svetovni nazor, mitologijo, folkloro, ki jih z ljubeznijo povezujejo z rodno deželo in zgodovino, razvijajoči odnose, ki so vodili k oboževanju Narave in vsega živega.

In kakor Narava ohranja vsakovrstno nedojemljivo raznovrstnost, tako tudi ljudska kultura omogoča ljudem svoboden razvoj njihove raznovrstne tradicije, brez negiranja drugih verovanj in običajev. Poganstvo je naravna etnična religija, zahvaljujoč kateri mnogi narodi na svetu ohranjajo svojo narodno raznolikost. Tako verske skupnosti ali posamezna društva rodne vere obstajajo v mnogih slovanskih deželah: Ukrajini, Belorusiji, Rusiji, Poljski, Bolgariji, Sloveniji, Češki, Slovaški, Srbiji idr..

Njihovi predstavniki so po naravi uskladili svoje težnje v borbi za pravico do rodne vere. Enkrat na leto se prirejajo sestanki staroverskih Slovanov pod naslovom: Slovansko veče rodne vere, ki se po olimpijskem principu odvijajo v različnih slovanskih deželah. Prvo tako veče je bilo v Kijevu (Ukrajina, 2003), drugo v Kobrinu (Belorusija, 2004), potem v Kalugi (Rusija, 2005), v Štetinu (Poljska, 2006), v Beogradu (Srbija, 2007), na gradu Struga (Slovenija, 2009) in ta tradicija se bo nadaljevala tudi v prihodnosti.

Staroverci slovanskih dežel ohranjajo in razvijajo starodavna verovanja, kulturo, narodne običaje in duh naših prednikov, ne ozirajoči se na tisočletno zatiranje s strani tujih držav in svetovnih religij. V naravi vidimo in spoštujemo božanskost, prisotno v vseh njenih oblikah, verujemo, da so življenje, razum in duša naravne danosti človeštvu v raznih oblikah, ki jih nazivamo z rodnimi imeni naših bogov in boginj: Svaroga, Peruna, Lade, Striboga, Svetovida, Triglava. Žive, Radogosta, Velesa, Mokoši, Dolje (Usode), Beloboga in Črnoboga, Morane, Jarila, Lelja in Polelja in mnogih drugih, ki se pojavljajo kot odrazi utelešenja Vesolja.

V osnovi našega svetovnega nazora je prisotno trojstvo: rodna zemlja – rodna reč – rodna vera. Po pravem bi morala ta triada postati temeljni kamen nacionalne ideologije vsake slovanske dežele. V pogojih vedno močnejše globalizacije, ki teži k mešanju kultur in narodov, je za ohranitev slovanskih držav v tem času nujno osnovati nacionalno ideologijo, predvsem na biološki ohranitvi in pomnožitvi slovanskih narodov, kakor tudi na obnovi pravega naravnega duha, izraženega v rodni veri. Termin ''nacionalno'' razumemo v smislu klasičnega dojemanja naroda kot krvno-rodne skupnosti ljudi, ki se reproducirajo in ustvarjajo svoje države. Kult roda je vedno bil in ostal eden glavnih vrednot rodne vere vseh Slovanov.

Možno je trditi, da je tudi termin ''pravoslavje'', ki ga uporablja Cerkev za označbo ortodoksnega krščanstva, avtohtonega izvora in v odnosu z rodnim svetovnim nazorom. Trojstvo Prava (ravni bogov), Java (ravni ljudi) in Nava (ravni prednikov) je osnova slovanske rodne teologije, kar se odraža v tradiciji slavljenja bogov, od tod: pravo+slavje.

Ravno zato se je ideja obnove rodne vere v tem smislu izkazala kot uspešna, saj se je s spoštovanjem svojega rodnega izročila možno naučiti spoštovanja tudi kultur drugih narodov. Obnova rodne vere neizbežno aktualizira procese integracije slovanskega super-etnosa, vrača našim narodom rodno genetsko zavest in etnični instinkt. Etnoreligija Slovanov vsebuje kulturne sloje mnogih generacij naših prednikov in predstavlja sama po sebi osnovo zgodovinske in genetske zavesti.

Obnova etničnih religij je edinstvena pot k povratku oživljanja lastne prave naravne duše v narodu; je edinstveno sredstvo etnične samoohranitve naših narodov.

3. Odnos do države in vzpostavitev zgodovinske pravice do rodne vere

Človek, vzgojen na temelju svoje narodne tradicije, lahko opazuje svetovno kulturo samo skozi prizmo lastne etnične mentalitete in svetovnega nazora. Zato je vedno bila in vedno bo važna etnična, nacionalna kultura, ki je ne morejo zamenjati nobeni globalni ali obče-človeški ponaredki vrednot.

Sedanja duhovna in moralna osiromašenost slovanske družbe, izguba neodvisnosti mnogih narodov, izhajajo iz ustvarjenega globalnega načrta, ki je opustošil v navezi z univerzalnimi kozmopolitanskimi religijami tudi nas. Sprememba vsebine izvornih običajev, pozaba izvora vere svojih prednikov in potvorba zgodovine so eden glavnih globokih razlogov sedanje tragedije Slovanov, njihove razdeljenosti in izgube genetske, rodne zavesti.

Znano je, da se v svetih spisih kristjanov, židov in muslimanov poziva k zasužnjevanju, zatiranju in ubijanju poganov in ostalih drugače mislečih, uničevanju njihovih svetih mest in kultnih podob bogov.

Krščanska Cerkev je širila mišljenje, da je naša stara vera umrla, da je pogubna za dušo in da je potrebno prekiniti vsak odnos s pogani. V takšnih pogojih je potrebno seznaniti državo in javnost, da smo še vedno živi in še vedno ohranjamo star pogled na svet, tradicijo, verovanje in duhovno kulturo naših prednikov. Državni, javni uslužbenci preprosto ne vedo, da mnogo ljudi sledi avtentični veri prednikov. Zato je potrebno opozoriti, da smo tudi mi državljani, kakor vsi ostali, ter da so naše države zavezane k spoštovanju in zaščiti naših pravic v enaki meri, kakor so spoštovane in zaščitene pravice kristjanov, židov, muslimanov, budistov in pripadnikov drugih veroizpovedi.

Tisočletje preganjanj, diskriminacij in sovražnosti proti rodni veri se mora končati. Čas je, da se obelodanijo zgodovinske resnice o zatrtem rodnoverju (avtentični veri slovanskih narodov), ki je utrpelo največjo možno mero škode s strani tujih držav in cerkvene politike. Od države je potrebno zahtevati, da se nam vrnejo sveta mesta in naredijo dostopna za druženje in obrede.

V ta namen se svetuje staroverskim društvom, da v svojih državah, kjerkoli je to mogoče, podajo predloge v zvezi z zgodovinsko popravo krivic in rehabilitacijo etnične slovanske rodne vere ter da se jo prizna kot avtohtono religijo naših dežel; da se ji priznajo enake pravice po veljavni Ustavi, vzporedno z zahtevo in pričakovanjem kompenzacije za duhovno-moralno in materialno škodo, ki so ji jo prizadejale država in večinska cerkev, preko priznavanja ugodnosti in materialne pomoči za izgradnjo svetišč ali kapišč bogovom ter ustanavljanje verskih izobraževalnih ustanov.

V zvezi s tem svetujemo, da se skladno s tem ustrezno uskladi politična dejavnost. Staroverci imajo kot državljani svojih držav pravico politično delovati v skladu svojimi interesi, t.j. so lahko člani družbeno-političnih organizacij, v skladu s svojimi državljanskimi okoliščinami. Medtem pa morajo biti žreci in svečeniki nad politiko; njihov namen je, da oblikujejo svetovne nazore in rodnoversko ideologijo nasploh.

Menimo, da je neobhodno, da se v primeru rodne vere storijo spremembe v državni politiki, in sicer:

  1. Staroverci morajo, kjer je to mogoče, zahtevati in dobiti s strani države priznanje in javno obsodbo večstoletnega preganjanja in diskriminacije starovercev, t.j. pripadnikov vseh narodno-naravnih verovanj slovanskih narodov kot titularnih, večinskih narodov naših držav.

  2. Staroverci morajo tako s strani države dobiti priznanje pomembne vloge staroverstva kot avtohtone vere pri ohranjanju duhovnega nasledstva naših prednikov. Obveščen mora biti vsak konkretni nacionalni Inštitut za strateške študije, ki obstaja v vsaki državi in se ukvarja s socio-kulturnimi in etno-nacionalnimi vprašanji, da obstaja rodna vera in da so njene inherentne vrednote glavni faktor ohranjanja narodne identitete in identitete naroda.

  3. Staroverci imajo pravico, da pričakujejo od države kompenzacijo za uničevanje svetih mest, za preganjanje in uničevanje mnogih rodnovercev v preteklosti zaradi verske diskriminacije, če je prisotna danes; da so staroverska društva deležna enakih pravnih sredstev, da za staroverske obrede potrebujejo naravna mesta ali pa ustrezen nadomestek, na osnovi pravice vsakega državljana, da koristi obče-narodno imetje, prav tako pa imajo pravico, da dobijo odškodnino ali kompenzacijo zaradi moralne ali materialne škode, če obstaja diskriminacija starovercev.

  4. Staroverci imajo, kjer je to možno, pravico zahtevati od države prekinitev tendenc duhovnega monopola ene vere, da se preneha z neprostovoljno versko indoktrinacijo, da se omogoči študentom in dijakom, vojakom in drugim kategorijam občanov enak dostop do informacij o vseh veroizpovedih, in v tem smislu še posebej o rodni veri slovanskega naroda, kakor tudi, da se zagotovi enakopraven tretma s strani državnih sredstev javnega obveščanja.

  5. Mi, staroverci, smo bili in smo naravni nosilci avtentične avtohtone vere Slovanov, vendar nasprotovanje rodni veri še ni stvar preteklosti. V namen rehabilitacije rodne vere in kompenzacije za nakopičeno škodo tekom preteklih obdobij, imamo pravico, da zahtevamo od države vrnitev starih svetih mest za izvedbo obredov starovercev in čaščenje rodnih bogov, posledično, da v skladu z zakonom gradimo svetišča in kapišča.

4. Načini in oblike obnove rodne vere v slovanskih deželah

Skupno poreklo slovanskih narodov in podobnost njihovih jezikov podajajo možnost skupnih zasnov slovanskega etničnega svetovnega nazora, panteona, kultov in običajev, ki so osnova za rekonstrukcijo etnične religije, kar je aktualno pri mnogih narodih Evrope. Zavedamo se, da ima etnična religija ogromnega slovanskega super-etnosa svoje regionalne posebnosti. Zato se mora sodobna obnova rodne vere osnovati na avtohtonih tradicijah narodnih običajev in obredov, ponovni vzpostavitvi kultov rodnih bogov, v skladu s krajevnimi tradicijami konkretnega naroda.

Razumeti moramo, da rodna vera postopno pridobiva na popularnosti v narodu ter da bo postala etno-kulturni simbol, ki ga ne bo mogoče ignorirati. Dandanes je staroverstvo v razmahu in si zasluži, da se narodna čast njegovih pripadnikov zaščiti.

Predvidevamo, da se bo v nadaljnjih 20-ih letih konfesionalna struktura v mnogih slovanskih deželah spremenila, tudi pri tistih, ki so izključno krščanske, saj ima kvaliteta in kvantiteta staroverskih združenj tendenco porasta (Rusija, Ukrajina, Poljska). In to opravičuje upanje, da bodo etno-nacionalne vrednote, ki jih ohranjajo staroverci, še naprej ostale življenjskega pomena in aktualne ter bodo v prihodnosti zavzele mesto, ki jim pripada.

Glede na povedano, Slovansko rodnoverno Veče predlaga starovercem:

  1. Najprej je potrebno z osebnim zgledom prikazati tradicionalni in hkrati sodobni rodnoverski način razmišljanja med bližnjimi, znanci in ostalimi. V ta namen je v veliko pomoč široka znanstvena osnova, v preteklosti zbrana s strani naših predhodnikov, folklorni material in etnografski zapisi, filozofska dela o svetovnem nazoru Slovanov, arheologija (artefakti, simboli, izkopanine starodavnih svetišč), raziskave o etnogenezi Slovanov in seveda strogo znanstvena rekonstrukcija teološko-ritualnega sistema rodne vere s strani tujih sodobnih znanstvenikov ter staroverskih vovhov, ki se s tem ukvarjajo.

  2. Program razvoja slovanske rodne vere ima v sodobnem času strateški cilj – ohranitev nacionalne identitete slovanskih narodov preko obnovitve rodnih tradicij kot avtohtonih duhovnih sistemov (religije); taktični cilj pa je dosežen z organizacijo krajevnih duhovno-konceptualnih centrov slovanske rodne vere. To so lahko staroverska društva, znanstveni in zgodovinsko-kulturni centri, rodnoverske organizacije, folklorna društva, založbe, časopisi, turistični centri in ostale ustanove, ki postopno zbirajo moč, da bodo postale obče priznane in nakazujejo tendenco k razvoju narodne kulture.

  3. Ustanove, društva, verske skupnosti in ostale rodnoverske organizacije se ustanavljajo v skladu z zakonom konkretne države ter določb mednarodnih organizacij o svobodi vesti in veroizpovedi, o družbenih organizacijah ali o razvoju kulture z naslova partikularnih smernic vsake posamezne države, narodne tradicije in tako tudi v soglasju z širšo družbo.

  4. Samoorganizacija slovanskih in rodnih društev v posameznih državah se torej mora odvijati usklajeno ter konkretnim lokalnim razmeram posamezne države primerno. Na primer, tam, kjer obstajajo ustrezni pravni okvirji, je mogoče ustanoviti versko skupnost, kjer pa še obstajajo oblike diskriminacije starovercev ali nerazumevanje, pa se naj ustanovijo društva ali pa se formirajo skupine enako mislečih ter se postopno pridobi k rodni veri tiste, ki spoštujejo slovansko tradicijo.

  5. Medsebojni odnosi med staroversko skupnostjo in državo naj temeljijo na veljavni zakonodaji, hkrati pa se mora prizadevati za javno priznanje rodne vere, kjer je to mogoče (Litva, Rusija, Ukrajina, idr.). vzajemni odnos med rodnoverskimi organizacijami slovanskih dežel je osnovan na horizontalnem principu enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Slovani, ki sledijo svoji avtohtoni rodni veri, si medsebojno pomagajo ter prostovoljno nudijo sorazmerno prijateljsko, znanstveno in pravno pomoč.

  6. Za pozitivno in estetsko dovršeno percepcijo in dojemanje rodne vere je pomembno, da se izvrši rekonstrukcija podob božanstev in njihovih kultov ter njihova umetniška izvedba v skulpturi, slikarstvu, filmu, literaturi idr.. Nujno je potrebno razviti tradicionalne rodnoverske predstavitve in umetnosti, ki imajo potencial, da dosežejo učinek ne toliko na racionalnem, ampak tembolj na emocionalnem nivoju, glede percepcij rodnih arhetipov, simbolov in idej, ki blagodejno delujejo na človeško dušo in budijo njegovo genetsko zavest. Pri tem je nujno, da se rekonstrukcije svetovnih nazorov, teologije, obredov in koledarjev držijo strogih znanstvenih načel in metodologij, ne pa fantazije posameznih literatov.

  7. Obstoječa religiozno-obredna praksa in raziskovanje staroverskih duhovnih praks je osnova ohranjanja rodne vere za naslednje rodove. Razumemo, da je izobraževanje in posvečevanje v starih tradicijah prehajalo iz žreca na žreca in od staršev na otroke v okviru obstoja duhovniškega, svečeniškega stanu. Z ozirom na to, da je bila ta tradicija prekinjena in danes živimo v neustrezni družbi, je ponovna vzpostavitev svečeniškega stanu preko osnovanja ustanov žrecev za najboljše in najodgovornejše dandanes najvažnejši cilj.

    Tako je neizogibno, da se, tam kjer je mogoče, ustvarijo tečaji za mlade in odrasle in posledično za duhovno naprednejše izobraževanje svečenikov rodne vere. Tu je nujno potrebno aplicirati napredne metode in prakse izobraževanja, odkriti talentirane posameznike ter ohranjati, razvijati in posredovati pridobljeno znanje naslednjim rodovom.

    Vzajemni odnos med učiteljem in učencem naj se odvija v skladu z rodnoversko etiko, na podlagi starih vedskih principov starešinstva in nesebičnosti.

    V tej fazi ustanavljanja staroverstva, na poti do njegovega priznanja na državnem nivoju, je potrebno zavračati pojave samooklicanih žrecev in vovhov, ki diskreditirajo rodno vero, kakor tudi zlorabe proklamiranih terminov pri vzajemnem odnosu z lokalnimi in državnimi organi, v samem društvu pa je možno postavljati Poglavarje in Starešine za splošno rodnoversko bogoslužje. Vse ostalo naj bo skladno z lokalnimi razmerami in tradicijo.

  8. Največji potencial pri rasti rodnoverskega gibanja je v naraščajočem simpatizerstvu, ki pa temelji na koncentraciji etnične energije v določenem prostoru. Zato se morajo prej ali slej nepovezana staroverska društva konsolidirati v enoteno skupnost rodne vere v dani državi. Zato ti procesi ne bodo nagli. Zgodovina uči, da družbeni pojavi, ki nastanejo in prenehajo v letu ali dveh, po pravilu ne obstanejo. Medtem ko pa tista, ki dolgo zorijo v narodovih nedrjih, nabirajo moč in pridobivajo možnost za preživetje v prihodnosti.

  9. Postavljanje kapišč, obrednih in kultnih mest ter svetišč rodnim bogovom mora biti usklajeno z zgodovinskimi podatki, znanstvenimi rekonstrukcijami, lokalnimi tradicijami in razmerami. Tam, kjer ni mogoče postaviti svetišča ali kapišča, se svetuje, da se jih postavi na privatnem posestvu. To pa zahteva dobršno mero altruizma, saj je najti ljudi, ki razumejo značaj samo-požrtvovalnosti in materialne podpore rodni veri, v današnjih časih redek pojav.

  10. Upoštevajoč poskuse, da se rodne tradicije zamenjajo z izmišljenimi psevdo-poganskimi teorijami in praksami, smo dolžni, da se odkrito zavzemamo za ograditev od lažnih naukov in podtaknjenih dezinformacij posameznih avtorjev in torej od posameznih sumljivih struktur, za katerimi stojijo nakazani pojavi.

    Kot svojo dolžnost smatramo, da opozorimo vse staroverce, da lahko nasedejo zablodam lažnih in podtaknjenih teorij, ki se pretvarjajo, da izhajajo iz rodne vere ali znanosti, katere propagirajo t.i. biznismeni religije ali do rodne vere škodljivi in sovražni pojavi, ki jo hočejo diskreditirati. Ti deklasirani pojavi so v glavnem plod napačnih razumevanj posameznih avtorjev ali pa namerne provokacije, ki imajo namen izzvati razkol v ali propad našega še ne dovolj močnega gibanja.

  11. Tako je torej neizogibno, da se vzpostavi informiranje javnosti o delovanju društev in skupnosti rodne vere. V ta namen se ustvarjajo internetni viri, založbe, vzpostavljajo se stiki s sredstvi javnega obveščanja, organizirajo se znanstvene konference, okrogle mize, etnofestivali in druge dejavnosti za zainteresirano javnost. Zaželjeno je ustvariti pozitivno mnenje javnosti o staroverstvu kot pomembnem delu narodove kulturne dediščine, s čimer se na splošno dvigne raven spoštovanja do rodnoverskega gibanja.

  12. Glede na zgodovinske izkušnje mednarodnega slovanskega gibanja v preteklosti, razumemo, da je enotnost Slovanov vedno bilo atraktivno in plodno v informativnem, znanstveno-izobraževalnem, etno-kulturnem, družbeno-patriotskem organizacijskem smislu, a je vedno na politični ravni naletelo na neuspeh.

Zato jasno povemo, da je glavni namen Slovanskega rodnovernega Veča kot etno-religioznega gibanja vedno bil in ostal:

Vsi ti cilji se bodo realizirali postopno, ko bo rodna vera prišla v kri in meso naših slovanskih narodov kot živ in naravni organizem

VІІ. Slovansko Veče rodne vere /Kijev, 29. mаj 2010/

Prevod iz srbščine: Vladimir Veligor