Stara vera
Mitološka zavest ne pozna razlike med živo in mrtvo naravo, med živimi bitji in stvarmi; za mitološko zavest je človek organski del stvarstva, enakovreden živalim in rastlinam. Evropska racionalistična misel je razmerje med človekom in obdajajočim ga svetom zreducirala na odnos med subjektom in objektom, pri čemer subjekt (človek) v imenu svojih potreb in interesov neomejeno gospodari z objektom (svetom).
Človek se je torej samovoljno oklical za stvarnika stvari in gospodarja sveta, za krono stvarstva: s ponižanjem sveta v nemi predmet uporabe in uničenja se je v modernem obdobju znanosti in tehnike izgubila mitološka pravez, ki je povezovala vsa bitja in stvari, bogove, ljudi in živali v kozmični krogotok življenja in smrti.
Kam nas je ta miselnost pripeljala, razločno kaže vsestranska kriza današnje civilizacije, ko ljudje čedalje bolj postajamo žrtve nečloveškega znanstvenega "napredka".
Novoveški evropski svet je svoj vrtoglavi znanstveni in tehnični razvoj utemeljil na podlagi razuma nad drugimi razsežnostmi človeške zavesti; racionalizem je odvrgel mitologijo v staro šaro kot znamenje divjaštva in barbarstva.
Mitologije torej ne smemo razumeti kot nekaj otročjega nebogljenega, kot neposrečen zasnutek tistega, kar se bo zares razvilo šele kasneje; je trden, v sebi razvit in dobro organiziran sistem, ki iz kaosa (zmede) ustvarja kozmos (red, smisel) - je kulturni model, ki človeku omogoča življenje.
Mitološki liki se pogosto kažejo tudi v posebni vrednostni bipolarnosti oziroma enotnosti nasprotij: obravnavani mitološki liki so hkrati dobri in hudobni, lepi in strašni, nasproti ljudem pa hkrati nastopajo kot zaščitniki in sovražniki. V tem smislu se mitološka zavest dogaja onstran židovsko-krščanske morale, ki še zmeraj predstavlja temelj našega vrednostnega sistema.
Edina in zadnja oaza mitološke zavesti v današnjem času je otroški način doživljanja sveta. Kot da so vile in škrati našli svoje poslednje pribežališče v odprtih in začudenih otroških srcih. Žalostna je usoda mitoloških bitij: živijo le, dokler verjamemo vanje. In ker smo jih odrasli že ubili v svojih srcih, je obstoj vil in škratov danes odvisen le od src majhnih otrok. A ta srca so dovolj velika...
(Boris A. Novak: Spremna beseda k knjigi Alenke Goljevšček "Med bogovi in demoni".)