Vratislav: Misterij denarja
Od vekomaj so se skozi zgodovino v raznih okoliščinah človekovega bivanja dogajali misteriji, njegovo pozornost so vedno pritegovale takšne in drugačne skrivnosti. Tudi današnji čas ni drugačen in skrivnosti so hvaležna tema pogovorov na vseh področjih vsakdanjega življenja. A le redko se ljudje lotevamo tistih pravih skrivnosti, ki konec koncev resnično krojijo naše življenje. Med njimi denar nedvomno zavzema pomembno mesto. Kaj sploh je denar, kdo si ga je izmislil, kje se je prvič pojavil, čemu ali še bolje komu služi v današnjem času, bomo skušali ugotoviti v naslednjem poglavju.
Če pričnemo z etimologijo besede denar in pogledamo, kako je z njo pri različnih evropskih narodih, ugotovimo, da so njeni izvori sila različni. Nemci mu danes pravijo Geld, kar je v njihovem jeziku v osnovi zlato, tako da se denar ozko povezuje s to kovino. Francozi mu pravijo l'argent, torej ga imenujejo z romanskim in grškim izrazom za srebro. Angleži pa mu pravijo money in termin izpeljujemo iz latinskega izraza moneta, ki pa je šele posledično pomenil srebrni novčič. Izvorno je bila Moneta nadimek etruščanske in nato rimske boginje June. Danes ga izpeljujejo iz latinskega glagola monere, ki pomeni varovati, opozoriti. Rimska kovnica denarja je bila namreč v Junoninem templju in boginja je bila potemtakem varuhinja državne denarne zakladnice. Danes v različnih jezikih in v različnih izvedbah poznamo mnoge oblike prvotnega izraza moneta, ki pa so vse na nek način vezane na denar. Vendar ko nekdo izreče kdo besedo moneta, še vedno najprej pomislimo na preprost kovanec, novčič in ne recimo na monetarni sistem ali monetarno unijo, ki sta zgodovinska posledica razvoja denarništva. Za razliko od zgoraj navedenih primerov so imeli Stari Rimljani za denar drugačen izraz. Izpeljali so ga iz besede za živino, pecu, in so denar imenovali pecunia. Prav gotovo je bila čreda/glava živine prvobitna vrednota in bogastvo v prvotni preprosti skupnosti. V vsakdanjiku je prav ona pomenila statusni položaj posameznika, družine ali rodu in je bila verjetno prva vrednota takratne družbe, ki se je jo dalo menjati oziroma zanjo dobiti kakšno drugačno dobrino. Zanimiv je tudi sodobni grški naziv za denar, ki se glasi chrimatos. Vežemo ga lahko zopet na zlato, kar je sprememba v primerjavi z antičnim časom, ko so izraze za denarna opravila vezali na arguros, torej srebro. Kovanec oziroma novec pa so Grki poimenovali drahma, ta je predstavljala srebrn novčič. Drassomai oziroma dratto v stari grščini pomeni zgrabiti, vzeti. Torej je naziv za novčič nastal iz dejanja ob trgovanju. S to razlago se ne strinjajo vsi. Nekateri namreč drahmo povezujejo s semitskim jeziki od koder se je denarništvo razširilo v Evropo in pravijo, da je izraz pripadal izginulemu semitskemu ljudstvu. Ne smemo pa spregledati niti tretjega antičnega sveta, pomembnega za nas, Evropejce. Poleg starih Grkov in Rimljanov so prav tako pomembni stari Indijci in Iranci. V sanskrtu je poznan izraz dhanar, ki tudi pomeni denar. V jeziku Borjanov/Boreanov/Burjevcev, kot nekateri imenujejo ljudstvo, ki se preseli iz Evrope v Indijo (glej Stara vera > Kronološka umestitev Triglava v panteon slovanskih bogov), naj bi to pomenilo plačilo za en dan dela. Skratka dhanar je dnevar, kovanec ali kakšna druga dobrina za plačilo dela enega dneva. Glede na večtisočletne stalne migracije med Evropo in Indijo bi težko določili, točno kdaj in kje je izraz nastal. Vemo pa, da so na tem področju najemne vojske obstajale vsaj od leta 700 pr.n.št. Glede na sanskrtski izraz za dan, ki se glasi din in hindujsko dina, ter v slovanskih jezikih poznane oblike dan, den, denj, lahko slutimo katerim etničnim skupinam so pripadali vojaki, ki so delali za dinar/denar/danar na dan. Tudi dnina in dninar sta do danes prisotna izraza pri Slovanih. Večina etimologov spregleda navedena dejstva in izpeljuje denar iz latinske besede denarius, ki naj bi pomenila srebrnik vreden deset asov oziroma vsebujoč deset - po latinsko deni asov. Pri tem spregledajo tudi, da sufiks ar ni ravno latinski, kakor tudi to, da je celo pri Rimljanih denarius pomenil srebrnik, ki je bil plačilo za vojaka na dan. Prav tako se naziv na Apeninskem polotoku ni dolgoročno uveljavil in najbližji nasledniki latinske kulture, razen Špancev in Portugalcev, ga danes ne uporabljajo. Povsem drugače pa je s pripadniki južnih in vzhodnih Slovanov, z Arabci, Iranci in Indijci. Pri njih se je termin vsaj v eni obliki ohranil do danes. Torej še razlog več, da posumimo v rimsko izvirnost denariusa. Resnica bo bližja legendi iz Lidije, kjer naj bi prvi skovali srebrne novčiče, ki jo bomo povedali nekoliko kasneje.
V tem zaključku etimološkega pregleda navedimo le še, da danes Albanci, Bolgari, Makedonci in Turki uporabljajo za denar turško besedo pare. Termin pa je tudi pri Srbih bolj pogost kot recimo njihov uradni novac. Penize po češko, penge po dansko, peningar po islandsko, pinigai po litavsko, penz po madžarsko, penger po norveško, peniaze po slovaško, pengar po švedsko – to so tudi besede za denar in so izpeljane iz starogermanskih besed za jamstvo. Ker so te v različnih starogermanskih jezikih različne, jih tu ne bom navajal. Ima pa etimološka pojasnitev na ta način dokaj trdne temelje, saj denar predstavlja jamstvo za hranjenje vrednosti opravljenega dela oziroma prodanega blaga. V zgornjem naštevanju smo morda pozabili na kakšno aktualno državo, njen jezik in izraz za denar v njem, vendar smo za razjasnitev končne skrivnosti denarja povedali na tem mestu dovolj.
Kje in kako se je torej vse skupaj pričelo? Če se vrnemo v daljno preteklost, v enostavne družbene skupnosti nabiralništva in lova, smo lahko prepričani, da med njimi do česa več kot do enostavnih oblik menjave ni prihajalo: uporaben predmet za uporaben predmet, ki je bil koristen v njihovem takratnem vsakdanjem življenju. Zanimivo je, da se je ta menjalna oblika ohranila do današnjega časa in to ne samo v kakšnem odročnem predelu Afrike ali Oceanije, ampak tudi v povsem razvitem svetu današnje Evrope, Amerike in Azije. Zakaj je tako, bomo razumeli na koncu tega članka. Mi pa iščimo naprej zgodovinske trenutke, ki so bili pomembni za razvoj denarništva. Ko tako pregledujemo skozi čas po različnih geografskih koncih našega planeta, opazimo, da je bil razvoj sila različen, tako prostorsko kot časovno, prav tako pa tudi po zapletenosti in načinu razvoja denarnega sistema. V času razcveta velikih mest, kakršna poznamo okoli leta 3000 pr.n.št., na prostoru današnje Evrope, recimo v višku razvoja tripilsko-cucutenske kulture, o denarju še ne vedo ničesar. Sočasna harapska civilizacija v Indiji tudi še ne dokazuje prisotnosti predmetov, ki bi nakazovali, da so bili namenjeni posredno za plačevanje oziroma za jamstvo ob menjavi. Povsem drugačno sliko pa nam nudi v tistem času Mezopotamija. Vidimo in spoznamo lahko, da je vsaka od teh urbanih družb razvila svoj duhovno-miselni svet, ki se je odražal na koncu tudi v materialnem svetu menjave dobrin. Vendar je le mezopotamska civilizacija v tistem času iznašla to, čemur pravimo danes denar. Kakih tisoč let kasneje ji je sledila kitajska.
Vse skupaj se je verjetno zgodilo takole: Velika množina arheološko izkopanih klinopisnih glinenih ploščic s sila različnimi vsebinami nam nudi možnost za rekonstrukcijo možnega poteka dogodkov. Ne vemo povsem točno, kdaj so denar prvič uporabili. Mnenja so tudi deljena pri vprašanju, kaj lahko štejemo za denar. Ali je to krznena koža, puščična konica, glava goveje živine, ali pa o denarju lahko govorimo šele pri praktično neuporabnem kosu zlata, srebra oziroma školjke, ki postane vmesno sredstvo pri trgovanju. Kakorkoli že, za zibelko denarja danes po pravici štejemo Mezopotamijo, kjer so arheologi na glinenih ploščicah našli prve zapise datirane v čas pred 4500 leti. Mezopotamski klinopisni napisi na samem začetku omenjajo plačevanje z odmerki srebra. Iz rekonstrukcije mnogih različnih zapisov na glinenih ploščicah pa lahko zaključimo, da izum lahko pripišemo tako imenovanim kaldejskim magom. Kaldeja je bila dežela, kjer se je nahajalo mesto Babilon in magi so bili vrhovni svečeniki v tem mestu. V določenem trenutku zgodovinskega razvoja družbe so pričeli učiti, da sta zlato in srebro, če že ne tudi vse ostale kovine od bogov poslane vrednote in imetniki teh kovin se bodo približali življenju bogov, če že ne bodo postali bogovi. Na tej davni psihološki ukani temelji denarni sistem do današnjega dne, dovolite mi manjšo opombo - je temeljil vse do leta 1976, ko se na Jamajki odrečejo zlati podlagi in uvedejo nove psihološke ukane. Od tistega časa se je iz Mezopotamije po svetu postopoma razširilo takšno premišljevanje in učenje. Vendar je resnici na ljubo preteklo več tisoč let, da smo v Evropi resnično dokončno sprejeli to semitsko finančno religijo. Šele renesančni čas in nato barok dokončno in s privoljenjem svete stolice preobrazita premišljevanje arijskega krščanskega Evropejca. A o tem bo več napisanega v nadaljevanju, zdaj si poglejmo še nadaljnji potek dogodkov v Babilonu.
Na glinenih ploščicah lahko iz obdobja vladanja Sin-Kasida iz Uruka (1865-1804 pr.n.št.) razberemo, da so na njih zapisane »cene«. V času njegovega vladanja so lahko z enim šeklom (utežna mera) srebra kupili tri mere ječmena, dvanajst min (60 šeklov je ena mina) volne, deset min brona ali tri mere sezamovega olja. Take cene so veljale v njegovem kraljestvu. V času vladanja Hamurabija (1792-1750 pr.n.št.) je bilo v njegovem 204. zakonu zapisano: „Če preprost človek oklofuta drugega preprostega človeka, mu mora v povračilo plačati deset šeklov srebra.“ Na ploščicah je mogoče najti tudi naslednje zapise trgovanja: Prodajalec je pripeljal na določen dan kravo in jo zamenjal za sedem vreč pšenice. Tri vreče mu je bil kupec dolžan takoj dostaviti na dom, ostale štiri vreče pa je pustil pri kupcu krave in so čakale na novo kupčijo. Zapis trgovanja je bil včrtan na glineni ploščici, verjetno kot jamstvo za nadaljnje poslovanje. Torej vsa trgovina ni vedno potekala s pomočjo srebra, zlata ali še česa.
Še posebej zanimive pa se mi zdijo glinene ploščice, ki jih je prevajal Alfred Schrubery in so nato postale osnova za znamenito delo Georga S. Clasona z naslovom »Najbogatejši človek v Babilonu«. Dovolite mi, da za začetek prevedemo pet glinenih ploščic z zanimivo finančno vsebino, katerim pa ne moremo določiti povsem natančne starosti, vendar nam več kot nazorno prikažejo finančni svet davnega Babilona. Lahko pa sumimo, da so bile ploščice včrtane pred zavzetjem Babilona s strani perzijskega carja Kira 540 pr.n.št.
Ploščica št.1
Sedaj v času polne lune, jaz Dabasir, ki sem se nedavno vrnil iz sirskega suženjstva, povsem prepričan plačati moje mnogotere dolgove in postati spoštovan meščan mojega rodnega mesta Babilona, puščam na tej glini zapis o dejanjih svojih, ki sem jih namenjen storiti v imenu izpolnitve najvišjih hotenj.
Sledeč modremu nasvetu mojega prijatelja Matona, rostovščika, nameravam iz dolžnika spremeniti se v spoštovanega človeka. Načrt ki sem si ga sestavil ima tri cilje. V njih se skriva – moje upanje.
Najprej moram poskrbeti za svojo prihodnjo preskrbljenost.
Zaradi tega bom eno desetino vsega, kar bom zaslužil, odložil na stran. Maton ne govori zaman: Človek, ki hrani v svojem mošnjičku zlato in srebro, shranjeno za prihodnost – je skrben družinski mož in zvest služabnik svojemu vladarju.
Človek pa, ki ima v mošnjičku le nekaj bakrenih novcev, je ravnodušen do svoje družine in vladarja.
Človek, pri katerem je mošnjiček prazen, je otrpel v odnosu do svoje družine in nelojalen do svojega vladarja in v srcu ničesar ne čuti.
Prav zaradi tega mora človek, ki sanjari o uspehu, narediti vse, da bo mošnjiček napolnjen z zlatom – le tako bo v njegovem srcu radost in ljubezen do družine in zvestoba do vladarja.
Kot drugo sem dolžan preskrbovati svojo ženo, ki se je na moje veselje strinjala z vrnitvijo k meni. Kot pravi Maton, skrb za zvesto ženo da možu sile in moči pri doseganju zastavljenih ciljev.
Ravno zato bom sedem desetin tistega kar bom zaslužil, namenil za delovanje družinskega gospodarstva, torej za obleko, prehrano, ne bom pa pozabil niti na nekatere priboljške, brez katerih bi bilo najino življenje z ženo pusto in dolgočasno. No, vseeno pa bova skrbno pazila, da bi najini stroški ne presegli načrtovanega zneska. V tem se nahaja skrivnost uspeha mojega načrta. Dolžen sem živeti v okviru teh sredstev, katere sem sam sebi postavil v okvir.
Ploščica št.2
Kot tretjič načrtujem plačati dolgove iz preostanka zasluženega denarja. Zaradi tega bom vsakič ob polni luni dve desetini svojega zaslužka enakomerno porazdelil med te, katerim sem dolžan in kateri so mi posodili svoje prihranke. Na takšen način bom v doglednem roku poplačal svoje dolgove.
Sedaj bom napisal vsa imena svojih upnikov:
Faru, tkalec, 2 srebrnika, 6 bakrenih. Sinžar, plotnik, 1 srebrnik. Ahmar, moj prijatelj, 3 srebrnike, 1 bakren. Zankar, moj prijatelj, 4 srebrnike, 7 bakrenih. Askamir, moj prijatelj, 1 srebrnik, 3 bakreni. Harinzir, juvelir, 6 srebrnikov, 2 bakrena. Diarbeker, prijatelj mojega očeta, 4 srebrnike, 1 bakren. Alkahad stanodajalec, 14 srebrnikov. Maton, rostovščik, 9 srebrnikov. Birežik, kmet, 1 srebrnik, 7 bakrenih ….. (ploščica je od tu naprej poškodovana in nečitljiva)
Ploščica št.3
Tem upnikom sem dolžan v seštetem znesku stodevetnajst srebrnikov in stoštirideset bakrenih. Zaradi navedenega dolga sem v mladosti tudi zapustil rodno mesto in iskal lepše življenje v drugih krajih, moja žena pa je bila prisiljena vrniti se k svojemu očetu. No, ničesar drugega kot razočaranja in bede nisem našel v daljnih deželah, pustolovščine pa so se končale v suženjstvu.
Sedaj, ko mi je Maton svetoval, kako vrniti dolgove, mi je šele postalo jasno, kako neumen sem bil, da sem bežal od njih vračila.
Tudi zato sem se vrnil nazaj k upnikom in jim obljubil, da kljub temu, da zdaj nimam denarja, da bi jim plačal dolg, to storim v prihodnosti v skladu s svojim načrtom. Prosil sem jih tudi, da naj bodo potrpežljivi, saj jim bom sčasoma vrnil celoten dolg do zadnjega novčiča.
Ahmar moj najboljši prijatelj, kot sem ga vedno štel, se je prešerno nasmejal nad mojim načrtom in odšel sem od njega v jezi. Birežik, kmet, me je prosil, da naj njemu najprej odplačam dolg, saj je povsem obubožal. Alkahad, stanodajalec, je bil tudi skrajno neprijazen in mi je celo zagrozil z neprijetnostmi, če ne bom vrnil dolga.
Vsi ostali so me podprli in se razveselili mojega načrta. In sedaj ko se nahajam na pravi poti, se jasno zavedam, da je veliko lažje vračati dolgove, kot pa bežati od njih.
Ploščica št.4
Znova je polna luna. Ves čas sem marljivo delal in ves čas je bila moja misel svetla. Moja dobra žena mi je ves čas stala ob strani pri vseh mojih dejanjih. Zahvaljujoč skrbi in pravilnim odločitvam sem zadnji mesec pri preprodaji velblodov zaslužil devetnajst srebrnih novcev.
Ta denar sem razdelil v skladu z načrtom. Eno desetino sem dal na stran, sedem desetin sva z ženo porabila v gospodinjstvu. Dve desetini pa sem enakomerno razdelil med upnike za vračilo dolga.
Ahmarja nisem uspel dobiti doma, tako da sem denar pustil kar njegovi ženi. Birežik je bil tako vesel, da mi je celo poljubil roko. Edino stari Alkahad je nergal in mi rekel, da moram hitreje vrniti dolg. Odgovoril sem mu, da lahko več in bolje delam samo, če sem spokojen in sit. Vsi ostali so se mi zahvalili in dali vedeti, da cenijo moje napore.
Danes znova ob koncu meseca, se je moj skupni dolg znižal že skoraj za eno četrtino srebrnih novčičev. Na stran pa sem odložil dva srebrnika več kot sem načrtoval. V srcu čutim radost kot je nisem še nikoli.
Znova je polna luna, ki močno sveti na jasnem nebu. Močno sem se trudil, vendar tokrat nisem imel veliko uspeha. Posrečilo se mi je kupiti samo nekaj velblodov, tako da sem zaslužil le enajst srebrnikov. Ne glede na to, sva se z ženo sporazumela, da ne bova odstopila od načrta, ampak da bova zmanjšala najine izdatke za gospodinjstvo in hrano. Znova sem razdelil denar v skladu z načrtom. Začudil sem se, ker se Ahmar ni jezil, ko je dobil vrnjen le majhen del dolga. Prav tako Birežik. Alkahad je bil kot vedno jezen, ko pa sem mu predlagal, da se obroku odreče, se je umiril. Vsi ostali so bili zadovoljni, pa čeprav vrnjenega ni bilo veliko.
Polna luna na nebu in v meni je silna radost. Kupil sem večjo čredo velblodov in moj zaslužek pri tem poslu je bil dvainštirideset srebrnikov. V tem mesecu sva z ženo kupila mnogo prepotrebnih stvari za gospodinjstvo. Tudi jedla sva odlično.
Več kot osem srebrnikov sem lahko vrnil upnikom. Celo Alkahad ni protestiral. Zadovoljen sem s svojim načrtom, ki mi omogoča odplačati moje dolgove in obenem tudi prihraniti del denarja za prihodnost.
Od takrat, ko sem se odločil, da bom zapisoval svoje gospodarjenje, je na nebu že trikrat svetila polna luna. Vsakič sem odložil na stran eno desetino zasluženega denarja. Ves čas sva z ženo tudi porabljala sedem desetin od zasluženega, čeprav je včasih to zadostovalo komaj za nabavo hrane. Vsakič pa sem svojim upnikom poravnaval dolg iz dveh desetin zasluženega.
V mojem mošnjičku je sedaj enaindvajset srebrnikov in to bogastvo pripada samo meni. Tudi zaradi tega lahko brez sramu gledam drugim ljudem v oči in lahko s ponosom hodim po ulicah rodnega mesta.
Žena prav tako z velikim smislom vodi gospodinjstvo. Srečna sva. Moj načrt je neprecenljiv, saj sem ravno zaradi njega iz sužnja postal svoboden človek!
Ploščica št.5
Na nebu je znova polna luna in spomnil sem se, da že dolgo nisem ničesar zapisal. Dvanajst polnih lun je v tem času sijalo na nebu. Vendar danes ne bom pozabil narediti zapisa, kajti oddal sem svoj zadnji dolg. Z ženo bova danes to proslavila z velikim slavjem. Dosegla sva zastavljeni cilj.
Mojega zadnjega obiska pri upnikih ne bom nikoli pozabil. Ahmar me je prosil, da naj ne zamerim njegovim grobostim in mi dejal, da sem njegov najboljši prijatelj. Tudi Alkahad se je na koncu izkazal drugačen kot le zlobni starec. Rekel mi je: “Včasih si bil pomehkužen, tak kot pregnetena glina, zdaj pa si kot bron, ki lahko zadrži vsak pritisk. Če boš kdaj potreboval denar, se lahko vedno obrneš name.«
A ni samo on spremenil mnenja o meni, mnogi someščani so postali spoštljivi do mene. Tudi moja dobra žena name gleda s posebno toplino in vidim, da je ponosna name.
Na koncu koncev sem hvaležen svojemu načrtu, ki mi je pomagal uspešno vrniti dolgove. Pomagal mi je, da sem poplačal upnike in pri tem privarčeval tudi lastno bogastvo. Priporočam ga vsem, ki želijo uspeti v svojem življenju. Ali nisem iz sužnja postal svoboden človek, ki je uspel vrniti vse svoje dolgove in uspel postati neodvisen? Moje življenje teče naprej in prepričan sem, da me bo moj načrt naredil bogataša.
Že Schrubery je v pismu svojemu kolegu Coldwellu napisal, da je zgoraj napisana vsebina na ploščicah tako aktualna, kot da bi bila vsebina pisma kakega sodobnega Londončana, ne pa nekega Dabasira, trgovca z velblodi v starem Babilonu. In res, kako malo se je človeška pamet spremenila od tistega časa, kljub neverjetnemu materialnemu napredku.
Babilon je v starem svetu veljal za eno od sedmerih čudes in prav družbena ureditev tega mesta je postala vzor za vse ostale, čeprav so se ideje ponekod le težko prerinile med močno ukoreninjenimi tradicionalizmi posameznih bolj ali manj oddaljenih sosedskih kultur.
Tudi stari Egipčani so razvili plačilni sistem s tehtanimi kosi kovine. Podatki govorijo o odmerkih zlata, srebra in bakra. Ker je vrednost določala teža, oblika in velikost kovine nista bili pomembni. Tako najdemo pri izkopavanjih žice, ingote, palice, skratka vse mogoče oblike, ki so veljale kot plačilno sredstvo. So pa Egipčani prevzeli denarni sistem in verjetno tudi kult zlata od Babiloncev, saj imamo verodostojne podatke o denarnem sistemu pri njih šele iz 14. stoletja pr.n.št. Nekako v istem času kot Egipčani pa pričnejo na Kitajskem kot plačilno sredstvo uporabljati male školjke imenovane kavriji. Vzrok sprejetja zlata in srebra in tudi ostalih kovin je pri Babiloncih logičen in razumljiv, saj gre pri za psihološki moment. Povsem drugače pa je pri školjkah, ki se uveljavijo na Kitajskem, njihovo rastišče je namreč v plitkih tropskih morjih Indijskega oceana, daleč od Kitajske. Morda je prav to vzrok, da je mala školjka postala plačilno sredstvo na Kitajskem, v Indiji pa šele dosti pozneje. Velika geografska oddaljenost vira pridobivanja školjk je jamčila za stabilnost kitajskega denarnega sistema. Ponarejevalcem oziroma pustolovcem se verjetno ni izplačalo potapljanje po neverjetno oddaljenem tropskem morju, tako da je drobna školjka lahko obstala varno jamstvo finančnega spomina za trgovce med Indijo in Kitajsko, saj je bila dovolj redka in težko dosegljiva. Zanimivo pri tem je, da so se kavriji nato skozi stoletja razširili vse do Afrike in na drugem koncu do Oceanije. Ponekod so bile plačilno sredstvo celo do devetnajstega stoletja, recimo na vzhodnih obalah Afrike. Celo še več, afriški domačini ob prvem stiku z Evropejci evropskih zlatnikov in srebrnikov niso hoteli sprejemati in so od njih zahtevali školjke. Školjke so na ta način morda celo prvi pravi denar, saj je njihova uveljavitev temeljila zgolj na uporabnosti pri menjavi, pri čemer lahko opažamo odsotnost psihološkega motiva, ki ga poznamo v primeru zlata in srebra pri Babiloncih.
V razvoju zahodnega denarništva se bomo zdaj premaknili v čas sedmega stoletja pred našim štetjem v deželo Lidijo, ki je ležala na zahodu današnje Turčije. Legenda govori, da vladar ni uspel prepričati svojih podanikov, da bi se odpravili z njim na vojno. Je pa bila v tistem času na tem prostoru že splošno sprejeta finančna religija zlatega kulta kaldejskih magov, tako da se je zakladnica vladarja polnila s srebrom in zlatom v vseh mogočih oblikah. Sam ga je imel že toliko, da je postal na zemlji živeči bog. Ta status poznamo v tistem času tudi že pri vladarjih Egipta in Perzije. In ker vladar ni naletel na brezpogojno poslušnost, čeprav je bil bog (pri tem pa ne smemo misliti, da so bili bogovi v antičnem času takšni, kot je današnji krščanski oziroma judovski bog) se je vladar spomnil in obljubil, da bo med zveste razdelil del zaklada, če mu bodo le-ti pomagali. Vojska, rekrutirana na ta način, je bila številna in neučakana, zato jo je moral vladar ves čas pohoda kupovati oziroma podkupovati. Tehnično je svojo idejo lahko izpeljal le tako, da je dal pretopiti del svojega zaklada in ga spremenil v drobne srebrne oziroma zlate kroglice. Nanje pa je udaril še lastno znamenje in si tako zagotovil kontrolo nad lastnim zakladom, ki ga je moral razdeljevati. Tako so se v deželi Lidiji rodili prvi kovanci, katerih potomce uporabljamo do današnjega časa.
V sedmem stoletju pred Kristusom se je, kot smo zgoraj zapisali, odvila druga faza v razvoju manipulativnega psihološkega denarništva. Vladar, v vlogi na zemlji prisotnega boga, razdeljuje svoje imetje med zveste vojaške podanike. Ti nato kupujejo želene dobrine pri obrtnikih, trgovcih in kmetih. Dajatev pa ne pobira več samo v naturi, ampak sprejme tudi lasten, prej razdeljen zaklad, ki ga znova lahko podeli svojim zvestim podanikom. Tako počasi prične nastajati tudi fiskalni sistem. Že v Babilonu pa odkrijejo, da je psihološko utemeljen denar osnovno gonilo in gorivo za izrabljanje človekove proizvodne storilnosti, količina zlatih in srebrnih sredstev v obtoku pa merilo za hitrost in izkoristek skupnih človeških proizvodnih energij. Bližnjevzhodni semitski svet se je tako utemeljil na razvoju lastnih tradicij, ki so se pri njih razvijale postopoma in skozi stoletja, na njim lasten način. V njihovi severni soseščini se je kultura razvila na povsem drugačnih temeljih. Obe miselnosti sta kmalu trčili ena ob drugo. Lep primer tega različnega miselnega sveta opiše Herodot ob Ksersksovem pohodu nad Skolote/Skite, ki se je za Perzijce na koncu klavrno končal. Tako severnejši miselni svet preživi. Kje pa so njegovi temelji, poglejmo v naslednjem odstavku.
Omenili smo že tripilsko-cucutensko civilizacijo, ki se je razprostirala na področju evropske stepe in gozdne stepe. Današnja Panonija in Vlaška nižina s področjem današnje Ukrajine je bil prostor, ki ga danes imenujemo kar dežela Borejanov. Njihova mestna civilizacija je bila na začetku prav tako utemeljena na poljedelsko-živinorejskih osnovah s samooskrbno obrtjo. Razvoj družbe je v določenem zgodovinskem trenutku verjetno krojila klimatska sprememba v njihovem podnebnem pasu. Nismo daleč od resnice, če rečemo, da se je zgodila mini ledena doba, ki jih je prisilila k preseljevanju proti jugu, saj so bile letine na prostoru prvotne naselitve leto za letom ogrožene. Njihov svet se je vrtel v okviru bogastva zemlje, lesa, rodovitnih polj in prostranih pašnikov. Gradbeni material naselij - les in le redko kamenje, sta se sila slabo ohranila, vendar so po prostranosti njihova mesta gotovo presegala mezopotamska. Lesena arhitektura ni zaostajala za južnimi konkurenti. Njihova religija se je utemeljila na osnovah čaščenja narave in militarizmu. Večina znanstvenikov utemeljuje razvoj evropske civilizacije na grških in rimskih antičnih temeljih, vendar je resnica takšna, da sta tako grška kot rimska kultura šele posledica mešanja severnih Borejanov s staroselci na njunem prostoru. Kasneje pride tudi do semitskih vplivov z juga. Izvorno lahko sklepamo o miselno-duhovnem svetu Borejanov iz Rigvede in Aveste. Častilci narave, ki vidijo »boga« v naravnih pojavih kot so voda, veter, ogenj, suša, blisk in grom, itn. nikoli ne počlovečijo teh sil, kot to storijo semitska ljudstva. Namesto finančnih ukan njihovi svečeniki izumijo vojni pohod kot sredstvo preživetja skupnosti. V to so bili tudi prisiljeni, saj so jih v to prisilile podnebne spremembe. Tako trud človeških rok s pomočjo denarnih ukan zamenja vojni pohod z namenom prisvojitve tuje dobrine in ozemlja. Teh primerov zgodovina našteje v zgodnji dobi tako imenovanega širjenja Indoevropejcev celo kopico. In ves ta čas vse do danes na prostoru Evrope in njene bližnje okolice poteka boj med dvema konceptoma miselnega sveta. Če je v antični Grčiji zmagoval še borejanski koncept, je v rimskem imperiju prevladal semitski. Rim so uničila prav borejanska ljudstva iz severa in vzhoda. Z industrijsko revolucijo in novim buržoaznim stanom je na zmagovito pot znova stopil semitski način razmišljanja. Danes pa se zdi, da se pričenja nova vojna. Za ilustracijo mi dovolite, da navedem, da še v renesančnem času krščanstvo pridiga proti denarju in opozarja na vse grehe povezane s pridobitništvom in bogatenjem na tak način. Evropski plemič je v tistem času še vedno prepričan v prekletstvo denarja in edino pravo bogastvo mu predstavljajo njegovo, pa tudi tuje gospostvo, vasi, gozdovi, mlini, divjad v gozdovih, itn. Propad teh idej je povezan tudi s propadom večine evropskega plemstva. Na vodilnem položaju v sovpregi z duhovščino jih zamenja tretji stan bankirjev, trgovcev in tovarnarjev, ki so danes na oblasti.
A vrnimo se še nekoliko nazaj v mesto Babilon, kjer so prvi vzpostavili kult zlata. V vsej zgodovini človeštva ni bilo bolj znamenitega mesta kot Babilon. Njegovo ime nas vedno napelje na misel razcveta družbe in bogastva. Sodoben človek si podobo Babilona ustvari z obstoječimi tako imenovanimi visečimi vrtovi, sredi tropskega podnebja obkroženimi z bogatimi rudniki. Resnica je povsem drugačna. Babilon so postavili v revni in pusti dolini reke Evfrat. V okolici ni bilo ne gozdov, ne rudnikov, celo kamenja ne, ki bi bilo primerno za gradbeništvo. Tudi cest ni bilo, niti trgovskih poti. Sila redko je deževalo in dež ni mogel napojiti zemlje, da bi postala rodovitna.
Babilon v resnici predstavlja prvi primer človeške pameti in volje priti do načrtovanega cilja. Vsi viri, s katerimi je razpolagal Babilon, so bili delo človeških rok. Njegovo bogastvo je bilo tudi v polni meri delo človeških rok. Babilon je imel v resnici na razpolago le dve naravni danosti. To je bila voda v reki Evfrat in plodna zemlja, ko se je namočila z vodo iz te reke. Prebivalci tega mesta so na samem začetku sami sebi postavili za današnje čase nepredstavljiv načrt, zgraditi namakalni sistem z mnogimi kanali, pregradami in ostalo irigacijsko tehniko. Kanali so tekli daleč v notranjost puščave in prinašali potrebno vlago za plodnost zemlje. Namakalni sistem Babilona je mogoče razglasiti za prvo zmago inženirske misli. Bogat pridelek, ki so ga pobirali meščani Babilona, pa je bila nagrada za njihov vloženi trud.
Na srečo so ves čas obstoja mesta v njem vladali modri vladarji, ki niso bili obsedeni z idejami vojn in osvajanji tujih ozemelj. Resnica je, da je bil Babilon tudi sam udeležen v mnogih vojnah, vendar so bile le te obrambnega značaja oziroma preventivni vojni pohodi na ljudstva, ki so se organizirala, da bi oropala bogastvo mesta. Vladarji ostajajo do danes zapisani v zgodovinskem spominu kot modri skrbniki svojega ljudstva, pravični sodniki in podjetni graditelji gospodarstva. Babilon ni poznal monarhistične oblike vladanja, kjer bi vladarji sanjarili le o gospostvu nad vsem svetom in pobiranju davka pri zasužnjenih ljudstvih. Takšne ideje se razvijejo severno od kaldejske dežele pri Perzijcih in prav njihov car Kir je končno zavzel mesto Babilon. Od tega časa naprej je bilo mesto izpostavljeno tujemu izkoriščanju in stalno pobiranje davkov v tujo korist je izčrpavalo mesto in postopoma pripeljalo do njegovega zatona. Še več, mesto je izginilo iz obličja zemlje. Zadnji udarec so mu zadali Arabci, ki so opeko, iz katere je bilo mesto zgrajeno, odpeljali in uporabili za lastne gradnje. Temelje je prekril pesek in mesto je zaživelo le še v zgodbah in legendah.
Veliko zgodb in naukov nudi babilonska zgodovina. Njihovo gospodarstvo pa je postalo vzorčno tudi za vse sosede. Nedvomno je bila tudi mogočna Perzija veliki učenec babilonskih gospodarskih znanj. Od njih so se učili Maloazijci in Grki in od vseh teh Rimljani. Zgodovina perzijskega imperija, kot tudi kasneje rimskega, torej velikih sistemov razvitih na babilonskih finančnih osnovah, je nova obširna zgodba, ki je ne bomo načenjali na tem mestu. Vendar pa moramo tu zapisati še eno bistveno zakonitost finančnega sistema, ki jo je v naslednjem finančnem koraku razvil imperij in je bila za prihodnost denarništva pomembna. Babilon je bilo mesto, ki je obstajalo skoraj šest tisoč let, seveda v različnih zgodovinskih obdobjih na različnih razvojnih stopnjah. V času zapisane zgodovine je bilo to mesto obkroženo z mogočnim obrambnim zidom in vodnim jarkom pred njim. Za tem zidom, ki je bil dolg petnajst kilometrov, je veljal red in urejenost, ki ga je zagotavljal vladar. Z drugimi besedami, vladarjev državni oziroma mestni aparat je zagotavljal, da se bo menjava dobrin dogajala brez bojazni, da bi človek na krajši ali daljši rok to zasluženo in hranjeno v zlatu ali srebru izgubil. Spomnimo se Dabasirja, ki s prihranjenimi srebrniki v mošnjičku zaupa svojemu prihodnjemu življenju in na podlagi njih kuje načrte za svoje prihodnje blagostanje. Najprej Perzijci, nato pa Rimljani uspejo vzpostaviti prav ta red in urejenost tudi za obzidjem matičnega mesta, zato jim tudi uspe zgraditi imperij. Oboji uspejo najti ravnovesje med pobranimi davki pokorjenih ljudstev in ponujenim mirom, redom in urejenostjo, ki ga za pobrane davke nekako ponujajo in menjajo. Ko se je enkrat ravnovesje porušilo, je to pomenilo tudi pričetek zatona sistema imperija tako pri Perzijcih kot pri Rimljanih in tudi drugih, ki so v zgodovini obstajali.
Babilon pa je naredil močan vtis še na eno ljudstvo, ki je na konec koncev postalo otrok prav babilonskega miselno-duhovnega sveta in posledično morda njihov najboljši učenec. Bil je čas, ko so bili Judje še zveza roparskih živinorejskih semitskih plemen, ki so pasla svoje ovce, kjer se jih je pasti dalo. Od časa do časa so se organizirali še za kak roparski pohod. Izvedeli so tudi za babilonska polja, a jih je Nabu prehitel. Da bi takratni babilonski vladar preprečil plenjenje, je naredil vojni pohod, zajel judovsko ljudstvo in ga odpeljal v tako imenovano babilonsko suženjstvo. Tam so ostali vse do osvoboditve. To jim je namreč izboril perzijski vladar Kir ob zavzetju Babilona. Po zavzetju jim je namreč dovolil vrnitev v obljubljeno deželo oziroma domovino. Po vrnitvi Judje spišejo aktualno Biblijo in postavijo temelje svojega religioznega sistema, katerega poznamo tudi Evropejci, saj se krščanstvo naslanja na njihovo Staro zavezo. Zgodovina Judov po drugi vstaji v rimskem imperiju in njihovim vnovičnim izgonom postane zgodovina bojev, bolj ali manj krvavih, s severno borejansko mislijo, katero skozi stoletja bolj ali manj uspešno spodjedajo. V zadnjih tristotih letih se je ta boj razvijal tako, da od prvotne borejanske misli ni ostalo nič. Judaizem so sprejeli vsi, preživelo plemstvo, katoliška cerkev, pravoslavna cerkev, protestantska je bila ob ustanovitvi že tako ali tako samo modificiran judaizem, in na koncu tudi stare vzhodne kulture kot sta japonska in kitajska.
V več kot dvatisočletni zgodovini je torej zmagal babilonski koncept duhovnega sveta in življenja. V kakšne okvire je zašel v današnjem modernem času, si bomo pogledali skupaj z Aleksandrom Rudakovim, ki je spisal drobno knjižico z naslovom Denarni tokovi. Na hitro bomo preskočili ves ta dolgi čas evolucije denarnih sistemov in denarništva. V zgodovino se bomo vračali le po ilustracije, ki nam bodo pomagale razumeti današnji finančni svet. V tem sestavku namreč ni namen spisati celotne podrobne zgodovine denarništva. Morda to prinese prihodnost. V nadaljevanju bo pojasnjen le današnji misterij imenovan denar.
Danes je denar sveta vladar, kot še ni bil nikoli v zgodovini. Prvoten babilonski smisel je na vseh področjih presežen. Le še redki se vprašamo, zakaj sploh delamo za denar in kakšen namen ima. Zdi se sam po sebi umeven. Vendar se je ta sistem, ki danes obvladuje svet, vsaj zdi se tako, izrodil v svojem osnovnem poslanstvu. Zanimivo pri tem je, da je raziskovalec še pred stotimi leti lahko odkril vse značilnosti babilonskega finančnega sistema pri večini evropskih držav. Danes pa je po stotih letih na tej zemlji zrasla nepregledna finančna džungla z neverjetno veliko plevela. V kaj smo zašli in kakšna zmešnjava je zrasla, bomo odkrivali s pomočjo sledenja aktualnim finančnim tokovom in ukan novodobnih magov, ki izvajajo finančno magijo.
Koliko in kakšne dominantne finančne tokove lahko odkrijemo v današnjem svetovnem finančnem sistemu? Kdo z njimi upravlja in odloča o premestitvi finančnih rek v različne regije tega sveta? Kaj je to globalno informacijsko nasprotovanje in kdo načrtuje njegovo strategijo? Ali obstaja enoten svetovni sistem informacijsko-psihološkega upravljanja z globalnimi in lokalnimi finančnimi tokovi? Kaj usmerja upravljalce, ko vlečejo konkretne poteze pri razporejanju finančnih tokov?
Aleksander Rudakov je bil analitik v tajni službi beloruskega predsednika Lukašenka, tako da so podatki, navedeni v nadaljnjem tekstu, vzeti iz obdelave njegovega minulega dela in dela še nekaterih drugih avtorjev. Ničesar ne moremo razumeti in ničesar resničnega napisati, če danes ne upoštevamo svetovne zakulisne scene, ki ima velik vpliv na denarne tokove. Pri tem ne trdimo, da je to zakulisje zlonamerno in samo po sebi slabo. Preprosto že dolgo obstaja in bo še naprej obstajalo, zato računajmo nanj. Današnje denarne tokove in finančne sisteme moramo raziskovati in razumeti kot vektor ekonomskega delovanja, razdeljen na tajne in javne procese razvoja konkurence v borbi za svetovno ekonomsko, geopolitično in informacijsko prostranstvo in prevlado v tem prostranstvu. Skušali bomo dati odgovore na nekatera ključna vprašanja, kot je recimo, kdo danes tiska denar, s kakšno pravico in čigav v resnici ta denar je.
Nekatere stvari bodo poenostavljene, a naj bralec tega ne zameri. Če se mu bo pisanje zdelo neprepričljivo, naj podrobnosti razišče sam. Omenjen je že bil renesančni čas in takratno premišljevanje. Obogateti in povzpeti se po družbeni lestvici je pomenilo, da si od vladarja ali cerkvene gospode za zvesto službo dobil v dar ali pa zakup gospostvo. Gospostvo se je lahko povečalo tudi s poroko in združitvijo dveh družinskih gospostev, tretja možnost je bila fajda oziroma vojna. To so bili okviri, v katerih se je gibal fevdalni srednji vek. Denar je obstajal le kot dopolnilo gospodarstvu. Preprosto ni bilo reda in urejenosti, o kateri smo pisali zgoraj v okviru uspešnosti imperija. Denar je imel tudi majhno moralno veljavo in še manjše zaupanje. Lastnik denarja je bil formalno vladar, tako kot v starem Babilonu. On je podeljeval pravico do kovanja in imel končne koristi od tega. V času formiranja nacionalnih držav in uvajanja parlamentarne demokracije vsaka država jemlje sebi pravico, da izdaja svoj denar in na osnovi tega organizira gospodarstvo. Denar je tako prvič pravno formalno last ljudi, državljanov, ki živijo največkrat v republiki. Tudi v parlamentarni monarhiji v bistvu ni drugače. Torej ljudstvo z volitvami izbere svoje predstavnike, ki v njihovem imenu operirajo tudi z denarnim sistemom v dobro vseh. Podlaga za izdajanje papirnatega denarja, kjer se zanj odločijo, je zlato, ki je naloženo v državnih rezervah. Skratka, kolikor zlata, toliko denarja. Med obema vojnama pa se začno nekatere stvari spreminjati. Velika gospodarska kriza, za katero nekateri trdijo, da je bila sprožena z vzvodi novodobnih finančnih magov, je zahtevala preureditev svetovnega finančnega sistema. Leta 1933 je v ZDA kot v prvi deželi umaknjen zlati standard za tiskanje in pokritje papirnatega denarja. Še med drugo svetovno vojno, leta 1944, so na brettonwoodski mednarodni konferenci sprejeli predlog o pokritju deficitov plačilnih bilanc v zlatu. Leta 1976 pa na jamajški konferenci dokončno odrečejo zlatu tisočletne pravice biti od bogov dana vrednota. Odrečejo se zlati podlagi za tiskanje papirnatega denarja. Od tega leta naprej se lahko pričnejo čarovnije, ki jih danes mehko imenujemo finančni inženiring. Vodilno vlogo v čarovnijah igra dolar, ki postane tudi svetovna rezervna valuta. Od tega časa naprej je denarni tiskarski stroj postal glavno orožje zavojevanja in zasedbe pri širjenju ameriškega imperija. Kot nekoč kaldejski magi, tako so novodobni finančni magi v Ameriki celemu svetu ponujali tako imenovane ameriške sanje. V njih je glavno vlogo igral dolar. Eksperti danes zatrjujejo, da je vsota gotovinskih dolarjev v vseh deželah sveta 215-220 krat višja, kot je vrednost cele svetovne proizvodnje dobrin in uslug, na katerih naj bi temeljilo tiskanje papirnatega denarja. Kako je to mogoče? Preprosto zato, ker tudi danes ljudje verjamejo, da je denar od bogov poslana dobrina in več kot jo bodo imeli doma v nogavici ali na bančnem računu, bližje bodo bogovom. Čarovnija se je le malo spremenila od kaldejskih časov. Lahko pa si predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi naenkrat zahtevali za papirnat denar realno dobrino. Navedimo na tem mestu še eno bistveno karakteristiko tiskanja dolarjev. Leta 1913 je bil v ZDA ustanovljen Federalni rezervni sklad, ki zamenjuje Centralno banko ZDA. Sklad sestavlja dvanajst privatnih bank. Ena od teh bank je Federalna rezervna banka San Francisco, ki je v rokah družine Rotschildov-Warburgov. Druga privatna banka je Banka Anglije v lasti britanske kraljeve družine. Govori se da je ta banka med vsemi najvplivnejša. Tretja privatna banka je Cheis Manhaten Bank, ki je v rokah družine Rockfelerjev, itn. Pripomnimo le, da v ZDA obstaja bistvena posebnost v pravici tiskanja denarja, povsem drugačna kot kjerkoli drugod po svetu. Razmerje tega privatnega sklada do države, pa je poglavje zase. V Evropi je danes prevladujoč evro in v centralno banko je vključenih dvanajst državnih centralnih bank. Zaenkrat vsaj formalno v Evropi volivci še vedno preko volitev lahko odločamo o tiskanju svojega denarja. Resnici na ljubo, pa je danes le ozek krog ljudi, ki se dejansko razume na današnji monetarni sistem tiskanja. Na ta način so tudi v Evropi vrata za manipulacijo s človeškim umom na podlagi financ na široko odprta.
Koliko je zlata na tem svetu? Veliko se govori o vrnitvi na zlato osnovo, zato si poglejmo kakšne so zaloge. Danes ocenjujejo, da je približno 65 000 ton zlata v zalogi po različnih trezorjih državnih centralnih bank. Vsako leto je proizvodnja zlata okoli 2000 ton, vendar se ne naloži vsega v zaloge, ampak se ga veliko uporabi v različnih vejah gospodarstva. Največjo zalogo zlata imajo ZDA 8000 ton, Rusija je na šestem mestu z 364 tonami. Zlato kopljejo privatna podjetja, kot so recimo AngloGold Ashanti, Goldfields, Newmont Mining, Nikel in druga. Skoraj ni nobene možnosti in tudi ne potrebe, da bi se vrnili nazaj na zlato podlago, saj je tudi zlato le psihološka ukana preteklosti in če smo povsem iskreni, bi se lahko potemtakem vrnili tudi na školjke kavrije.
Zakaj je v svetu nastopila finančno-gospodarska kriza? Blizu resnice je naslednja definicija, ki pravi da se sodobne informacijske vojne, ki so zamenjale klasične z orožjem, bojujejo z neustaljenimi novimi metodami. Je pa obči smisel realizacije globalne »operacije finančno-gospodarska KRIZA« bolj ali manj preprost. Cilj operacije je prisiliti človeka, da bi verjel v objektivno prisotnost nastalega kaosa in ga prepričati, da bi še naprej delal za mogočneže tega sveta – po možnosti brezplačno! Zgornja definicija je nekoliko karikirana, a vseeno zelo blizu resnice. Če pomislimo samo na že izvršen a še ne javno objavljen propad vrednostnih papirjev, v katerih so imeli shranjene svoje prihranke mnogi mali ljudje, je bilo to še včeraj suženjstvo brez primere. Vendarle pa je odraz sedanje krize predvsem geopolitično dogajanje in premeščanje novih centrov realne moči na nove lokacije. Vzrok vsemu temu je zopet psihološke narave. Pri perzijskih vladarjih se verjetno prvič pojavi ideja božjega izvoljenca na zemlji, če že ne kar živega boga, in z njo povezana ideja vladanja nad vsem svetom. Ta duševna motnja, ki se pogosto privzgoji, je ena najhujših, če ne najhujša duševna bolezen na tem svetu, ki pa nikoli ni klinično zdravljena. Če nekateri stavijo in postavljajo med duševnimi boleznimi na prvo mesto požrešnost in pogoltnost za materialnimi dobrinami tega sveta, potem lahko na tem mestu zapišemo, da je ta motnja v resnici daleč za oblastiželjnostjo. Zahodna civilizacija je vzgojila veliko, lahko rečemo preveč, kliničnih primerov.
Pred dvajsetimi leti se je končala tretja svetovna vojna (izgubil jo je socialistični blok), ki se je bojevala med na ta način bolnimi elitami na eni in drugi strani. Spomnimo se poljskega sindikata Solidarnost, državljanske vojne v Jugoslaviji, pijanega Jelcina v Rusiji, oranžne revolucije v Ukrajini in še bi lahko našteval. Vse skupaj zgoraj našteto danes vojaški analitiki imenujejo specialna vojna z neklasičnim orožjem. V tistem času je bila napadena tudi Kitajska (Tibet, Ujgurci, človekove pravice, ekološka oporečnost, ptičja gripa, itn), a se je prav pri njej zalomilo. Nobena skrivnost ni, da so s svojim denarjem pomagali priti Putinu na oblast predvsem zato, ker so potrebovali ruski vojaški sistem za vzpostavitev ravnovesja sil. V kakšni ofenzivi so danes, lahko vsak dan sledimo preko dnevnega časopisja. Dovolite mi, da na tem mestu zapišem še eno misel. Kitajski primer je nazorno pokazal, da ni vzrok uspešnosti kapitalistični ali socialistični družbeni red, ampak tradicionalna marljivost pripadnikov določenega naroda. Kapitalizem danes namreč premaguje ravno kitajski socializem. Za nas Slovane pa je pri tem pomembno, da se vprašamo, kje so vzroki za našo stalno gospodarsko manjšo uspešnost! Nedvomno je čas, da se nad tem zamislimo in spišemo nove duhovno-moralne temelje, po katerih se bomo ravnali v prihodnosti. Na prvem mestu naj bo kot najvišja vrednota zapisana marljivost in na drugem medsebojna nesebična in nezavistna solidarnost. Iz krize nas lahko reši le marljivost, katere sadovi se ne bodo shranjevali v tujih žepih!
Ali obstajajo elitne tajne združbe mogočnežev? Obstajajo! Imajo izredno dolgo zgodovino in so nepogrešljiv del vsakdanjika v človeški zgodovini. V zadnjem času so izredno na udaru zahodne tajne združbe v obliki prostozidarskih lož, verskih sekt, takšnih in drugačnih komisij in klubov, ki imajo bolj ali manj zveneča imena. Poglejmo recimo druščine: Lobanje in kosti, Jezuiti, Opus Dei, Črni zmaj, Malteški vitezi, Propaganda-2, Okrogla miza, Klub Bilderberg, Red B'nai-Brith in tako naprej. Osnovno vprašanje je, kakšen je namen njihovega obstoja. Pa poglejmo analizo treh, ki jih zgoraj še nismo navedli.
Skupina Ditchley je bila ustanovljena v maju 1982 v parku Ditchley, ki se nahaja v Londonu, z namenom mednarodnega reguliranja valutnih menjalnih kurzov. Ta skupina je umetno vzdrževala visok kurz ameriškega dolarja v odnosu z drugimi valutami. V tej skupini so prisotni finančni ministri in guvernerji centralnih bank, ki zagovarjajo interese glavnih svetovnih finančnih tokov.
Rimski klub je neuradna tajna organizacija tako imenovanih znanstvenikov. Sestavljajo jo predstavniki anglo-ameriških finančnikov, ki svoje korenine vlečejo iz družin črne aristokracije stare Evrope. Še posebno so v klubu prisotne družine londonskih, beneških in genovskih aristokratskih družin. Skrivnost njihovega delovanja je v tem, da imajo v svojih rokah skoncentriranega toliko kapitala, da so sposobni nadzorovati gospodarske padce in urejati posledično-ekonomske depresije. Njihov Komitet 300, neke vrste znanstveno-raziskovalna inštitucija, proučuje in izvaja globalne socialne kataklizme in ekonomske krize, ki jih uporablja kot sredstvo manipuliranja s širokimi ljudskimi masami.
Trilateralna komisija je bila ustanovljena leta 1973 s strani newyorškega bankirja Davida Rockfellerja. Danes lahko to tajno komisijo smatramo kot svojstveni kadrovski center za izpopolnjevanje tako imenovanih opazovalcev, ki bdijo nad globalnimi finančnimi tokovi. Afere svetovnih razsežnosti, specialni projekti in še kaj, se načrtujejo v laboratorijih te znanstveno-raziskovalne inštitucije. Njihova naloga je tudi geopolitično načrtovanje in finančni inženiring. Komisija je povezana z judovsko organizacijo B'nai-Brith, ki jo vodi vodilni analitik in socialni konstruktor svetovnega zakulisja Henry Kissinger.
Seveda se zastavlja vprašanje, ali se zgoraj navedeno sploh tiče malega človeka. Dovolite mi, da v ilustracijo navedem zadnji del članka Marjete Šoštarič iz Sobotne priloge s podnaslovom Prilaščanje življenja.
Ko je lani Monsanto vložil patentni zahtevek na prašiča v 160 državah sveta, s čimer bodo, pa naj se sliši še tako neverjetno, prašiči postali intelektualna lastnina tega podjetja, se je to slišalo kot nora, neuresničljiva ideja. Pa je uresničljiva – ker je v ZDA, kot razlagajo, takšno patentiranje povsem mogoče. Komentarji, da mati narava dela za dobiček Monsanta, so tako upravičeni. A je obenem strašljivo, da je prilaščanje življenja postalo velik biznis.
»Z genskimi spremembami si multinacionalke prek patentnega prava zagotavljajo nadzor nad semeni po vsem svetu. Kajti običajnega semena si ni mogoče pravno prilastiti. Njihov končni cilj je nespremenjena semena sčasoma spraviti s trga in tako zmanjšati njihove količine, da bo svet postal odvisen samo še od gensko spremenjenih organizmov. S tem bi nastala popolna odvisnost od multinacionalk, ki bi lahko vsak trenutek odrekle prodajo in posamezno državo pahnile v lakoto. Tako bo obvladljiva katerakoli politična formacija v katerikoli državi. In če sledimo denarju v upravljanju malteških vitezov, vse vodi v Vatikan. Zelo očitno je, da si Vatikan na tiho prizadeva držati vse vajeti na planetu v svojih rokah. Sistem je prefinjeno nastavljen in vodi v neofevdalizem s popolno fizično in mentalno obvladljivostjo vsakega posameznika,« pravi Pretnar.
Sliši in bere se kot znanstvena fantastika. Pa ni.
»Od leta 1961 sedi v Bruslju neznano število nevoljenih birokratov tako imenovanih opazovalcev iz kroga malteških vitezov. Poznavalci pišejo, da gre skozi njihove roke 90 odstotkov evropske zakonodaje, še preden zakroži po organih EU. Poleg tega so malteški vitezi nad zakonodajo, imajo svojo valuto in diplomatski potni list in so tako ali drugače vpleteni v večino globalnih poslov. Tudi na Slovenskem nismo imuni na delovanje malteških vitezov; del skrbi za to, da je zakonodaja takšna, da ne škoduje poslom multinacionalk, preostali del pa poskrbi, da sabotaže ne pridejo dlje, kot do predala tožilcev.
Vsak lahko sam presodi, ali se to tiče malega človeka, ali ne. Priljubljen izraz za ljudi med zakulisno elito je biomasa. In zgoraj navedeno potrjuje odnos te elite do množic! Tu nastaja konflikt med njimi in nami. Nihče jim ne zameri, če načrtujejo, raziskujejo, tudi če si jemljejo pravico da tiskajo denar, tudi ne da so zase poskrbeli bolje kot za nas, zamerimo pa jim njihov odnos, ki ga imajo do nas, in vlogo, ki so nam jo namenili v tej novi ureditvi jutrišnjega sveta. Tako se je danes rekrutirala intelektualna elita, ki je njihova opozicija in stoji na strani biomase. Vsak posameznik si naj po svojih močeh prizadeva za svoje lastno dobro, da pomaga tistim, ki se borijo zanj s trenutnimi mogočniki tega sveta. S tem ciljem moramo raziskati sedanjo svetovno ekonomijo, zaklenjeno znotraj sebe. Pomembno je, da sledimo medsebojno komunicirajoči bančni, zavarovalniški, fondni, ofšorni, investicijski in znanstveno-raziskovalni infrastrukturi svetovnega posla. Iz predhodno narejene analize se ponuja naslednji zaključek: današnja svetovna ekonomija je enoten organ kontrole in upravljanja s strani priviligiranih elit, sposoben prinašati usodne odločitve, ki zadevajo posamezne narode in gospodarstva. Če te elite res upravljajo, iz tega sledi, da upravljajo in nadzirajo zapletene latentne vseskozi prisotne kompleksne mehanizme na informacijsko-psihološkem, religioznem genetskem, geopolitičnem, finančnem, vojaškem, ekonomskem, seksualnem in še kakšnem področju.
Upravljani ekonomski procesi, vključno s krizami, so inštrument pritiska in podrejanja z informacijskimi sredstvi prek financ širokih ljudskih množic. To je današnji misterij denarja.