HčiStarih: Nepremagljivi hrast v Ćuriocu
Med množico definicij, ki poskušajo opredeliti večni fenomen obreda oz. rituala, je morda še najbolj splošna ta, ki ritual opisuje kot zaporedje določenih dejanj. Nadaljuje, da ritual narekuje religija ali tradicija neke družbe, v prvi vrsti zaradi njegove simbolne vrednosti. Tako v eni opredelitvi srečamo dva antropološka aksioma, ki poskušata osvetliti temeljne poteze človeške osebe - "človek je bitje rituala" in "človek je simbolno bitje". Trdimo lahko, da se je skupaj s človeškostjo rodil tudi jezik, ki velja za najosnovnejši in najmočnejši simbol, ter ritual. Vse to namiguje na dejstvo, da imamo opravka prav z najglobjimi temelji človeške narave. Roy A. Rappaport v svoji knjigi Ritual and religion in the making of humanity, zagovarja teorijo, da je ravno obred eden izmed osnovih temeljev iz katerih vznika religija. K prvotnima aksiomoma „človek je bitje rituala“ in „človek je simbolno bitje“, lahko na podlagi simbolnosti, ki definira človeka, dodamo še „človek je religiozno bitje“. Če sledimo toku misli, se lahko upravičeno vprašamo, kakšna religija se rojeva iz rituala, ki v svoje središče postavlja naravo oz. naravni pojav? Po odgovor se nam ni potrebno odpraviti daleč v neznano, saj zadostuje že svobodomiselen pogled okoli sebe - v kontekstu slovanske in slovenske kulture, ne bi bilo narobe trditi, da je rojevajoča se religija, ravno staroverstvo.
Sledeči prispevek Nepremagljivi hrast v Ćuriocu, se na poljuden način ukvarja z omenjenimi aksiomi in kaže na njihovo nenehno aktualnost. Spodbujam, da si ob branju vsak zastavi par temeljnih vprašanj: Kaj simbolizira obred posvečen hrastu in kakšen je njegov družbeni pomen? Kako razumemo naravno religijo in sveto, ki je v samem bistvu religije? Kako si razlagamo dejstvo, da je spontani ritual v Črni Gori očitno staroverski, a vendar ni bil mišljen kot tak? Nam to kaj pove o skupni človeški naravi ali gre le za naključje?
Nepremagljivi hrast v Ćuriocu
Nekdaj so naši predniki verjeli, da so vse stvari okoli nas svete. To zavest smo staroverci ohranili vse do danes, celo preko viharnih časov radikalnega materializma in razsipnega potrošništva. Vendar hkrati drži, da so nekatere žive in „nežive“ stvari okoli nas vedno veljale za svetejše od drugih. Drevesa so zagotovo ena izmed tistih prav posebnih bitij, ki izžarevajo svetost in s hrastom v Ćuriocu ni nič drugače.
V Črni Gori je prejšnji teden ponovno oživel obred čaščenja dreves. Skupina prebivalcev Danilovgrada se je odločila izkazati svoje spoštovanje več kot petstoletnemu zaščitenemu hrastu, ki varuje vhod v mesto. Prav vse generacije v spominu ohranjajo vtis veličastnega hrasta, pod katerim se je, kakor še pomnijo najstarejši člani skupnosti, odločalo o vseh najpomembnejših stvareh, hkrati pa je bila njegova globoka senca prostor, kjer so se otroci lahko varno igrali.
Kot se za vsa sveta drevesa spodobi, krožijo tudi okoli hrasta v Ćuriocu mnoge pripovedke. Ena izmed njih govori, da je danilovgradski hrast stažar in varuh Bjelopavlića, ki varuje kraj in je priča vsemu, kar se je Bjelopavlićem v preteklih stoletjih dogajalo. Po teh pripovedih hrast ni le običajno drevo, ampak ima značaj svetega mesta, še prav posebno v smislu zbornosti, saj so se pod njegovo krošnjo v prejšnjih stoletjih zbirali Bjelopavlići in sprejemali usodne odločitve. Druga ravno tako zanimiva pripoved govori o simboličnem sušenju hrastovih vej. Ko je v tem kraju leta 1942 divjala bratomorna vojna, se je posušila ena hrastova veja, enako se je zgodilo v devetdesetih letih, ko je razpadla velika Jugoslavija. Drevo se torej na nek mističen način udejstvuje v trpljenju naroda.
Po dolgi in bogati zgodovini pa je hrast nedavno le komaj preživel poskus požiga s strani neznanih nepridipravov. Hrast je sicer utrpel resne poškodbe, vendar neozirajoč se na to, vseeno kljubuje grozeči smrti. Svetozar Radonjić, katerega rod prihaja iz Danilovgrada, na podlagi zgodovine drevesa in nedavnega požiga namiguje na simboliko, ki jo tako dejanje razodeva ter pravi, da „njegov požig lahko napeljuje na misel, da se nam (Črnogorcem) obeta podobno obdobje (slabo)“
Kot odgovor na požig (prebivalci menijo, da je bil podtaknjen) in preživetje hrasta ter kot jasno izražena podpora nujni zaščiti petstoletnika, so se prebivalci Danilovgrada zbrali okoli njega in ga počastili z obredom, ki ima svoje korenine v starodavni preteklosti. Odločili so se za obred darovanja kruha in vina. Okoli hrasta so se zbrali, da mu darujejo hrano, ga počastijo, zaprosijo za odpuščanje in dajo zaprisego, da ga bodo v prihodnosti varovali in ščitili. Ritual so izvedli pet minut pred poldnevom, da bi s tem poudarili nujnost zaščite starodavnega hrasta, ki velja za simbol Bjelopavlića. Hkrati je obred zaznamovala dvajsetletnica imenovanje Črne Gore za ekološko državo. Prebivalci pozivajo k ustanovitvi posebnega društva za zaščito hrasta v Ćuriocu, saj kakor pravijo, na podporo in pomoč države ne računajo več.
Kot že tolikokrat poprej se je tudi pri naših bratih v Črni Gori izkazalo, da ljudstvo lahko računa le nase. K obredu je bil vabljen župan občine in še drugi občinski veljaki, pa tudi duhovnik, ki naj bi sodeloval pri obredu, a se nihče od naštetih rituala ni uspel udeležili. Pa nič zato, saj starodavna drevesa bolj kot vljudnostno prisostvovanje, cenijo iskreno in odprto srce, ki se daje v obredu. Samo dejanje prebivalcev pa glasno oznanja, da minevajo časi, ko se je naravo le izrabljalo v sebične človeške namene ter da se iz notranjosti zbranih skupnosti rojeva nov odnos do narave, ki edini obeta prihodnost. Kot kaže so staroverci vse okoli nas, četudi se sami ne imenujejo tako.
