Je pot deroče Reke v temo Škocjanskih jam pot v Had?
Najpomembnejše med njimi je Mušja jama, v kateri so odkrili več sto kosov polomljenega in staljenega orožja ter posodja. Ker so vsa najdišča strnjena v neposredni bližini prepadnih udornic in ponorov, skozi katere reka Reka dere v podzemlje, niso pa jih našli, na primer, na sosednjem plodnem Vremskem polju, arheologi domnevajo, da so imeli ljudje poseben vzrok, da so prihajali na ta še danes divji kraj.
Vhod v Mušjo jamo je bil zelo verjetno svetišče, kultni prostor, številni grobovi s pridatki v bližnji okolici pa govorijo o skupnostih, ki so ta sveti prostor nadzorovale. Morda pa je bila Mušja jama še kaj več. Kajti tudi arheologi, ki zgodovino tega sveta odkrivajo z zanimivimi primerjavami med ne preveč zanimivimi kosi lončenine v tem delu Evrope in drugih, pravzaprav dopuščajo letenje na krilih domišljije, ki nosijo pripoved o Mušji jami kot vhodu v Had, kraljestvo mrtvih. Amaterski jamar, Tržačan Pietro Savini, je pred 102 letoma po navpičnem spustu v 50 metrov globoko Mušjo jamo na površini velikega kupa kamenja našel zgodnjerimsko čelado. Kako se je čelada znašla tam, ostaja nepojasnjeno, toda najdba je bila prav gotovo velika spodbuda, da je kot pomočnik Josefa Szombathya iz dunajskega naravoslovnega muzeja leta 1910 začel obsežnejša izkopavanja v tej jami in jih naslednje leto razširil še na sosednjo Skeletno jamo.
V Mušji jami sta našla zelo veliko bronastih in železnih predmetov, ki so bili v številnih primerih polomljeni, številni pa tudi delno raztopljeni. Največ sta našla kosov orožja, suličnih osti, tulaste sekire, meče, čelade, pa tudi bronasto posodje. Arheolog iz Narodnega muzeja Slovenije dr. Peter Turk pojasnjuje, da predmeti sodijo v čas med 12. in 8. stoletjem pr. n. š. ter so očitno ostanek darovanj in kultnih obredov, ki so jih takratni prebivalci dolga stoletja izvajali nad Mušjo jamo. Pa ne samo prebivalci, ki so morda že takrat živeli v Škocjanu, temveč tudi tisti, ki so sem priromali s precej širšega evropskega prostora. Vsaj mediteranskega in panonskega, saj je med najdbami, na primer, železen meč, značilen za grški prostor 10. in 9. stoletja pr. n. š., ali nekatere osti sulic, značilne za srednjeevropsko kulturo žarnih grobišč pozne bronaste dobe med 12. in 10. stoletjem pr. n. š. »Nad Mušjo jamo je torej v navedenem časovnem razponu obstajalo svetišče nadregionalnega pomena, saj je očitno pritegovalo romarje iz Grčije, osrednje Italije, Zahodnega Balkana in Panonije,« sklepa Turk in pojasnjuje, da v isti čas sodijo tudi grobovi prebivalcev, ki so takrat poseljevali utrjeni gradišči Škocjan in Gradišče pri Divači in ki so bili zelo verjetno v tesni zvezi z delovanjem svetišča, kar je razvidno iz njihovega bogastva.
Da gre za poseben prostor, arheologi sodijo tudi po tem, da so kar štiri velika grobišča odkrili ne, na primer, v bližini ene redkih plodnih kraških ravnin, Vremskega polja, temveč v neposredni bližini divjega prepleta monumentalnih udornih dolin in jam, lukenj in prepadov na za človeka tesnem prostoru med današnjimi vasmi Matavun, Škocjan, Betanja, Brežec in Gradišče. »Osnovno težnjo, ki jo nakazuje razprostranjenost najdišč v tem času, lahko opišemo takole: biti čim bliže Škocjanu oziroma vstopu Reke v podzemni svet v Veliki dolini,« razlaga arheolog. Do zdaj so odkrili več kot 30 arheoloških najdišč, kar je, upoštevajoč samo grobišča, po oceni arheologa Petra Turka, na Krasu nekaj izjemnega, saj grobišča škocjanskega področja predstavljajo več kot polovico znanih grobišč na celotnem Krasu.
Poleg številnih omenjenih najdb v jamah so na enem izmed grobišč našli bronasti figurici ovna in vodne ptice, ki so ju v severni in srednji Italiji uporabljali kot okras na sponkah, fibulah, posebno fibulo z nogo srčaste oblike, znane med najdbami v Umbriji, južni Etruriji in Laciju iz 9. stoletja pr. n. š. Na grobišču Brežec s 325 grobovi so našli fibule in druge pridatke, ki dokazujejo, da so skupnosti iz škocjanskega gradišča ali morda Gradišča pri Divači, ki so pokopavale pod Brežcem, imele tesne stike z oddaljenimi regijami Dalmacije, Grčije in srednje Italije.
Kaj je razlog, da so ljudje in z njimi predmeti sem prihajali iz tako oddaljenih krajev? Prav gotovo mistični, divji svet, ki so si ga razlagali na svoj način. Tri luknje sredi pozimi pustotne kraške gmajne, iz katerih se zaradi mešanja hladnejšega zunanjega in toplejšega jamskega zraka občasno dviga megla, še za današnje oči ni prav vesel prizor, kaj šele za človeka, ki je na tem vhodu v Mušjo jamo stal pred 3000 leti. Takrat kultne dejavnosti po vsej Evropi so se izvajale na prostem. In zelo verjetno so tudi nad vhodom v Mušjo jamo izvajali obred, ki se je končal z darovanjem bronastega orožja, staljenega na ognju, z dimom poslanega sporočila v nebo. Del rituala je bilo zagotovo tudi žrtvovanje živali, saj so v jami našli tudi ostanke kosti. Arheolog Marko Frelih domneva, da so daritveni obredi pri Mušji jami povezani s pokopi v Skeletni jami, v kateri so doslej našli skeletne ostanke živali pa tudi enajstih ljudi, ki so jih pokopavali tako, da so jih skupaj s pridatki spuščali v jamo in jih tam pokopavali. Ne izključuje niti obrednega žrtvovanja ljudi.
Po Frelihovem mnenju bi Škocjan lahko bil tudi postojanka na trgovski jantarni poti, saj so prav v škocjanskem obzidju leta 1908 odkrili eno najbogatejših zakladnih najdb z jantarnimi izdelki, poleg številnega bronastega nakita tudi z 497 jantarnimi jagodami. Morda je tedanji ladijski promet med Egejo, Dalmacijo in Italijo omogočal trgovsko povezovanje s srednjo in severno Evropo. Na sever je potovalo železo, na jug jantar. Epski junak Antenor je iz opustošene Troje odplul proti zahodu in prišel do ilirske obale, v zaledju postavil zametke Padove, ali kot pravi pesnik v Eneidi: »Glej skozi vojsko Ahivcev (Ahajcev, op. p.) je mogel uiti Antenor, priti v Ilirski zaliv in v sredo kraljestva Liburnov mimo izvira Timava, kateri iz žrel se devetih v morje izliva tako, da kar gora hrumi in se morje glasno bučeče razliva po poljih ...?«
Morda pa je bila Mušja jama vhod v Hadovo kraljestvo, v katerega si je Odisej na svoji dolgi poti domov po nasvetu boginje Kirke dostop odprl tako, »da je z mečem izgrebel manjšo jamo in vanjo zlil pitno daritev iz mleka, medu, sladkega vina in vode. Vrh vsega je natresel še ječmenove moke, nato pa je z nožem zarezal v vrat dveh ovc in njuno kri spuščal v odprtino ...«, kot je po Homerju povzel Marko Frelih. In res, če imajo Grki prehod iz tostranstva v svet mrtvih v Elevzini, iz katere se je vsako pomlad na ta svet vračala Persefona, pa Plutonovo svetišče v antičnem maloazijskem mestu Hierapolis, kjer se iz termalnih vrelcev kadijo strupene plinske zmesi žveplovih spojin in ogljikovega dioksida, zakaj meglice nad škocjanskimi prepadi in deročo reko, ki se izgublja v podzemlje, ne bi bili vhod v Had?
Dragica Jaksetič, Panorama (Delo), četrtek, 27.01.2011
Članek je objavljen z dovoljenjem časopisa Delo.
Povezava do članka: Klik